Novotvorbe jeter: kdaj pristopati kirurško

Novotvorbe jeter pri psih in mačkah so redke in predstavljajo 1-3 % vseh novotvorb. Pri psih se v jetrih večinoma pojavljajo zasevki drugih novotvorb (predvsem vranice, trebušne slinavke in prebavil), pri mačkah pa so pogostejše primarne novotvorbe. Jetra so lahko vključena tudi kot del sistemskih novotvorb ⁽¹⁾.

Pri psih in mačkah poznamo štiri osnovne tipe primarnih malignih novotvorb jetrno-žolčnega sistema: hepatocelularne karcinome (HCC), biliarne (žolčne) karcinome, nevroendokrine novotvorbe (ali karcinoide) ter mezenhimske novotvorbe ⁽¹⁾. Od primarnih novotvorb so pri psih pogostejše maligne, pri mačkah pa benigne novotvorbe, pojavljajo se v treh morfoloških oblikah: masivni, nodularni in difuzni. Pri masivni obliki gre za pojav ene velike mase v enem jetrnem režnju, pri nodularni obliki za več sprememb v več jetrnih režnjih in pri difuzni obliki gre za spremembe, ki se pojavljajo po celotnih jetrih ⁽²⁾.

Slika 1: Hepatocelularni karcinom na enem od jetrnih režnjev (masivna morfološka oblika) – zelo primeren za kirurško odstranitev

Na prognozo vplivata tako histološki tip kot tudi morfološka oblika novotvorbe. Dobro prognozo imajo masivni hepatocelularni karcinomi in benigne novotvorbe, ki so pogosto primerni za kirurško odstranitev in rastejo počasi ^(3,4). Za ostale oblike novotvorb kirurškega zdravljenja ne priporočamo oziroma le-to ni smiselno ^(1-3).

Klinični znaki se pojavljajo pri 50 % mačk in 75 % psov. Najpogostejši znaki so neješčnost, izguba teže, apatičnost, bruhanje, povečano pitje in izločanje vode ter nabiranje tekočine v trebuhu. Oslabelost, zanašanje in epileptoidni krči so redki ⁽¹⁾.

Preiskave krvi pogosto razkrijejo povišano število belih krvničk in krvnih ploščic, ter neregenerativno anemijo ^(1-3). Spremenjene so tudi aktivnosti jetrnih encimov, vendar ni direktne povezave med količino prizadetih jeter in večkratnikom povišanja aktivnosti jetrnih encimov; tudi sicer povišanje jetrnih encimov ni specifično. Pojavljajo se še druge biokemijske spremembe, pri mačkah je pa včasih prisotno samo povišanje ledvičnih vrednosti in s tem povezani znaki ⁽⁵⁾. Motnje v strjevanju krvi so opisane, vendar so redko klinično pomembne ⁽¹⁾.

V slikovni diagnostiki sta pomembna predvsem ultrazvočna preiskava (UZ) trebuha in še bolj računalniška tomografija (CT). UZ kot presejalna metoda pomaga predvsem pri določanju za kakšno morfološko obliko novotvorbe gre (masivno, nodularno ali difuzno), ne pa tudi za napovedovanje histološkega tipa novotvorbe ^(6,7,8). Pri slednjem nam lahko pomagata tankoigelna ali debeloigelna biopsija. Pred debeloigelno biopsijo je priporočljivo določiti vrednosti koagulacijskih časov ^(9-11). Solitarne masivne jetrne novotvorbe pa lahko odstranimo tudi brez predhodne citološke/histološke diagnostike, saj v tem primeru dosežemo tako diagnostiko kot zdravljenje ⁽¹⁾.

Slika 2: Kontrastna CT preiskava je ključnega pomena za prikaz novotvorbe, zamejitev bolezni in kasnejše planiranje kirurškega posega (Foto: Tierklinik Hofheim).

Za razliko od ultrazvoka CT preiskava natančneje napove benignost/malignost novotvorbe in glede na privzemanje kontrasta deloma celo poda sum na histološki tip novotvorbe ^(12,13). Primerna je tudi za kirurško planiranje, saj bolje pokaže razmerje med novotvorbo in okolnimi strukturami (ter predvsem bližino krvnih žil) in tudi sicer uporabna za zamejitev bolezni ^(1,14).

Resekcijo jetrnega režnja se priporoča pri vseh psih in mačkah z jetrno novotvorbo z masivnim morfološkim tipom, predvsem to velja za HCC ⁽¹⁵⁾. Prognoza je zelo dobra in znaša več kot 4 leta, ob posegu je po navedbah literature smrtnost 4,8 %; v 28,6 % prihaja do oboperativnih komplikacij ⁽³⁾. Višjo oboperativno smrtnost (15 %) in več komplikacij (48 %) pričakujemo pri centralno ležečih novotvorbah ⁽¹⁶⁾. Prognoza je boljša pri psih, katerih novotvorbe so bile odstranjene s čistim robom ⁽¹⁷⁾. Ponoven pojav novotvorb jeter je opisan v do 13 % primerov po popolni in v do 58 % primerov po nepopolni resekciji ^(3,17), vendar so tudi v takih primerih prognoze dobre ⁽¹⁸⁾.

Literatura

1. Liptak JM. Hepatobiliary tumors. In: Vail DM, Thamm DH, Liptak JM, eds. Withrow & MacEwen’s Small Animal Clinical Oncology, 6th ed. St. Louis: Elsevier, 2020: 454-60.
2. Patnaik AK, Hurvitz AI, Lieberman PH. Canine hepatic neoplasms: a clinicopathologic study. Veterinary Pathology 1980; 17(5): 553-64.
3. Liptak JM, Dernell WS, Monnet E, et al. Massive hepatocellular carcinoma in dogs: 48 cases (1992-2002). Journal of American Veterinary Medical Association 2004; 225(8): 1225-30.
4. Goussev SA, Center SA, Randolph JF, Kathrani A, Butler BP, McDonough SP. Clinical Characteristics of hepatocellular carcinoma in 19 cats from a single institution (1980-2013) Journal of American Animal Hospital Association 2016; 52(1): 36-41.
5. Lawrence HJ, Erb HN, Harvey HJ. Nonlymphomatous hepatobiliary masses in cats: 41 cases (1972 to 1991). Veterinary Surgery 1994; 23(5): 365-8.
6. Warren-Smith CM, Andrew S, Mantis P, Lamb CR. Lack of associations between ultrasonographic appearance of parenchymal lesions of the canine liver and histological diagnosis. Journal of Small Animal Practice 2012; 53(3): 168-73.
7. Burti S, Zotti A, Rubini G, et al. Contrast-enhanced ultrasound features of malignant focal liver masses in dogs. Scientific Reports 2020; 10(1): 6076.
8. Stowater JL, Lamb CR, Schelling SH. Ultrasonographic features of canine hepatic nodular hyperplasia. Veterinary Radiology 1990; 31(5): 268-72.
9. Bahr KL, Sharkey LC, Murakami T, Feeney DA. Accuracy of US-guided FNA of focal liver lesions in dogs: 140 cases (2005-2008). Journal of American Animal Hospital Association 2013; 49(3): 190-6.
10. Glińska-Suchocka K, Jankowski M, Kubiak K, Spuzak J, Dzimira S, Nicpoń J. Fine needle biopsy of abdominal organs in dogs — indications, contraindications and performance technique. Polish Journal of Veterinary Sciences 2013; 16(4): 835-42.
11. Kemp SD, Zimmerman KL, Panciera DL, Monroe WE, Leib MS, Lanz OI. A comparison of liver sampling techniques in dogs. Journal of Veterinary Internal Medicine 2015; 29(1): 51-7.
12. Fukushima K, Kanemoto H, Ohno K, et al. CT characteristics of primary hepatic mass lesions in dogs. Veterinary Radiology & Ultrasound 2012; 53(3): 252-7.
13. Burti S, Zotti A, Bonsembiante F, Contiero B, Banzato T. Diagnostic accuracy of delayed phase post contrast computed tomographic images in the diagnosis of focal liver lesions in dogs: 69 cases. Frontiers in Veterinary Science 2021; 8: 611556.
14. Lamb CR, Steel R, Lipscomb VJ. Determining the anatomical origin of canine hepatic masses by CT. Journal of Small Animal Practice 2018; 59(12): 752-7.
15. Covey JL, Degner DA, Jackson AH, Hofeling AD, Walshaw R. Hilar liver resection in dogs. Veterinary Surgery 2009; 38(1): 104-11.
16. Linden DS, Liptak JM, Vinayak A, et al. Outcomes and prognostic variables associated with central division hepatic lobectomies: 61 dogs. Veterinary Surgery 2019; 48(3): 309-14.
17. Matsuyama A, Takagi S, Hosoya K, et al. Impact of surgical margins on survival of 37 dogs with massive hepatocellular carcinoma. New Zealand Veterinary Journal 2017; 65(5): 227-31.
18. Lapsley JM, Wavreille V, Barry S, et al. Risk factors and outcome in dogs with recurrent massive hepatocellular carcinoma: A Veterinary Society of Surgical Oncology case-control study. Veterinary and Comparative Oncology 2022; online ahead of print.