Klop, borelioza in anaplazmoza
Članki

Bolezni psov, ki jih prenašajo klopi in nekatere žuželke

Urša Ravnik, 25. avgusta, 2014

Sezona klopov in žuželk je v polnem razmahu in prav je, da se lastniki psov zavedate nevarnosti, ki jo le-ti predstavljajo za njihove ljubljenčke. Klopi, bolhe, komarji in druge žuželke niso zgolj nadloga, ampak prenašalci bakterij, parazitov ali virusov, ki pri psih lahko povzročijo bolezni. Najboljša zaščita pred njimi je dosledna uporaba sredstev v obliki kožnih nanosov, ovratnic ali pršil, ki preprečujejo infestacijo psa z omenjenimi organizmi. Veterinarji svetujemo uporabo repelentnih sredstev, saj je za prenos nekaterih bolezni (npr. dirofilarioze ali leišmanioze) zadosten že enkraten pik okuženega komarja oziroma peščene muhe. Vendar tudi redna uporaba preventivnih sredstev žal ne zagotavlja popolne zaščite, zato je nujno, da psa po vsakem sprehodu temeljito pregledamo in odstranimo morebitne zajedalce. Vsa sredstva niso enako učinkovita za posamezna področja in posameznega psa, zato naj lastnik uporabi različne proizvode in izbere tistega, ki pri njegovem psu zagotavlja najboljšo zaščito. Nenazadnje se moramo zavedati tudi dejstva, da so nekatere izmed bolezni, ki jih bomo omenili v nadaljevanju, zoonoze, ki se ob prisotnosti primernega vmesnega gostitelja lahko prenesejo s psa na človeka.

Borelioza in anaplazmoza

V Sloveniji je prevladujoča vrsta klopa navadni oziroma gozdni klop (Ixodes ricinus), ki je zaradi ugodnih okoljskih pogojev zelo razširjen. Poleg tega je v velikem odstotku okužen predvsem z bakterijama Borrelia burgdorferi s.l. (povzročiteljico borelioze) in Anaplasma phagocytophilum (povzročiteljico anaplazmoze – starejši izraz je erlihioza), zato ne preseneča, da je Slovenija v evropskem vrhu po številu okuženih ljudi z bakterijo B. burgdorferi in psov z bakterijo A. phagocytophilum.

Visok odstotek serološko pozitivnih psov (pomeni, da v njihovi krvi lahko dokažemo specifična protitelesa) na omenjena povzročitelja v primerjavi z nizkim odstotkom obolelih za tema boleznima govori za to, da gre v večini primerov za samoomejujočo okužbo, kar pomeni, da jo pes premaga brez zdravljenja. Natančneje, v obsežni raziskavi v desetletnem obdobju je bilo serološko pozitivnih psov na bakterijo A. phagocytophilum 73,8 %, od tega je bilo po trenutno veljavnih kriterijih bolnih le 24,1 %. V petletnem obdobju je bilo serološko pozitivnih psov na bakterijo B. burgdorferi v povprečju 40 %, s tem da okuženost iz leta v leto narašča. Podatka za odstotek obolelih žal nimamo, iz evropskih raziskav se ocenjuje, da jih oboli približno 5 %. Razlikovanje je bistvenega pomena, saj se veterinarji vse pogosteje srečujemo z zahtevami strank po testiranju na klopne bolezni. Pomembno je, da lastnik razume, da okužba še ne pomeni nujno bolezni, ampak samo stik živali z okuženim klopom.

V večini primerov pes sam premaga okužbo, serološko pozitiven test pokaže zgolj prisotnost protiteles, ki lahko v krvi vztrajajo leta po izpostavitvi. Zato je temeljit veterinarski pregled, dopolnjen z ostalimi diagnostičnimi metodami, bistven za odločitev o zdravljenju. Vsekakor moramo psa odpeljati k veterinarju, če v sezoni klopov, četudi samega klopa na njem niste opazili, nenadno razvije povišano telesno temperaturo, postane apatičen, se noče gibati, bruha ali dobi drisko. To so namreč najpogostejši znaki akutne anaplazmoze, medtem ko borelioza pri psih večinoma poteka v kronični obliki, ki se kaže z občasnim šepanjem, običajno izmenjaje se na različne okončine. V tem primeru mora veterinar izključiti druge možne vzroke za šepanje, ki so v primerjavi z artritisom, ki nastane kot posledica borelioze, številnejši. Na tržišču je mnogo različnih cepiv proti boreliozi. Žal proti sevom borelije, ki se pojavljajo v Sloveniji, ta cepiva ne delujejo zaščitno; nasprotno – cepljenje lahko izzove klinično sliko, zaradi česar ga veterinarji na Kliniki za kirurgijo in male živali Veterinarske fakultete odsvetujemo.

Babezioza

Babezioza je naslednja v vrsti bolezni, ki jih prenašajo klopi. Največkrat se z njo okužijo psi, ki potujejo na Hrvaško ali južneje od nje (ni nujno na obalo, pojavlja se tudi v celinskem delu), se pa ravno tako pojavlja v Sloveniji (predvsem na meji s Hrvaško, v Prekmurju in na Koroškem). Prenašata jo pasji (Ripicephalus sanguineus) in severni ornamentirani (Dermacentor reticulatus) klop. Največkrat poteka v akutni obliki s povišano telesno temperaturo, apatijo, izrazito utrujenostjo in bledimi sluznicami. Povzročitelj namreč napade rdeče krvne celice, zaradi česar pride do bolj ali manj izrazite anemije. Lahko se bolezenski znaki pojavljajo tudi ciklično, z vmesnimi obdobji dobrega počutja, ki jim sledijo obdobja bolezni.

Dirofilarioza

Glede na to, da so večinoma psi naši stalni spremljevalci, družinski člani, če hočete, vse pogosteje hodijo z nami tudi na dopust. Predvsem poleti, če potujemo v tople kraje, to pomeni, da so izpostavljeni boleznim, ki jih ne prenašajo samo klopi. Prvo omenimo dirofilariozo, ki je sicer prisotna že v slovenskem primorju in jo tamkajšnji lastniki psov dobro poznajo. Povzroča jo Dirofilaria immitis, ki jo laiki imenujejo tudi srčna glista. Res se odrasli zajedalci naselijo v votlinah srca, vendar šele ob močnejši infestaciji; primarno naseljujejo pljučne žile. D. immitis prenaša komar (več kot 70 različnih vrst), ki v psa prenese mikrofilarije. Le-te skozi razvojne oblike dozorijo v odraslega zajedalca v roku 3-6 mesecev in nadaljujejo z razmnoževanjem. Ta podatek je pomemben zato, ker veterinar z razpoložljivimi testi lahko zazna okužbo šele po preteku 6-ih mesecev po potencialni izpostavitvi.

Okužba pri psu lahko poteka brez kliničnih znakov, lahko pa se le-ti razvijajo počasi in so izrazitejši ob naporu. Pojavijo se kašelj, težje dihanje, težje premagovanje naporov, lahko izguba zavesti in popuščanje srca. Proti okužbi se lahko borimo z repelentnimi sredstvi, ki jih nanesemo na psa pred odhodom na morje, in z mikrofilaricidnimi zdravili, ki jih apliciramo najkasneje en mesec po prihodu domov. Če v poletnih mesecih redno s psom potujemo na morje, svetujemo uporabo tovrstnih zdravil enkrat mesečno. Tak protokol je primeren tudi za pse, ki živijo na Primorskem. Mikrofilaricidna zdravila so najpogosteje v obliki tablet – priporočamo, da se pred odhodom v tujino posvetujete z veterinarjem glede možnosti preventive. Redkeje se pes okuži z Dirofilario repens, ki prebiva v koži in se kaže s podkožnimi vozliči ali abscesi. Zdravi se s kirurško odstranitvijo, preventiva je enaka kot za D. immitis.

Leišmanioza

Naslednja bolezen, s katero se vse pogosteje srečujemo veterinarji v Sloveniji, je leišmanioza. Zaenkrat ni dokazov, da je Slovenija endemično območje za prenašalca, vendar se zaradi klimatskih sprememb to lahko v prihodnosti kaj kmalu spremeni. Povzročitelj je pražival iz rodu Leishmania, ki ga prenaša peščena muha. Izmed vseh naštetih bolezni ima ta največji zoonotični potencial in predvsem v državah Južne Amerike predstavlja hud zdravstveni problem. Pri ljudeh in pri psih lahko poteka v kožni, mukokutani in visceralni obliki – slednja je največkrat smrtna. Ima dolgo inkubacijsko dobo – tudi do 7 let – zato je pomembno, da veterinarju v primeru bolezni vašega psa vedno navedete, od kod pes izvira in kam z vami potuje.

Razvoj bolezni je odvisen od imunskega odgovora psa – nekateri okužbo premagajo in nikoli ne zbolijo, drugi razvijejo (največkrat) kronično, napredujočo obliko bolezni. Bolezenski znaki so zelo nespecifični – pojavi se izguba telesne teže, povečane bezgavke, kožne spremembe v obliki brezdlačnih mest, predvsem okrog oči, na ušesih in po obrazu, nenormalna rast krempljev, lahko tudi šepanje in gastrointestinalne težave. Zdravljenje je dolgotrajno, v večini primerov celo doživljenjsko. Tudi v primeru leišmanioze je zato bistvenega pomena preventiva, se pravi uporaba repelentnih sredstev pred potovanjem na endemična področja.

Naštete bolezni so zgolj tiste najpogostejše, s katerimi se srečujemo slovenski veterinarji. Vsem je skupno to, da jih lahko v veliki meri preprečujejo lastniki sami, zato je zaščita psov pred klopi, bolhami in ostalimi žuželkami njihova odgovornost, ki bistveno pripomore k zdravju psa. Ker je Slovenija endemično področje predvsem za s klopi prenosljive bolezni, pa kljub odgovornemu lastništvu pes lahko zboli, zato je pomembno, da lastnik zna prepoznati znake bolezni in psa pravočasno odpeljati k veterinarju.

Veterinarji svetujemo, da se pred sezono klopov in potovanj predvsem v tople, mediteranske kraje, oglasite na posvet v veterinarski ambulanti in primerno zaščitite vašega ljubljenčka. Ne pozabite pa tudi na zimski čas, kajti klopi so tako trdoživi, da so aktivni tudi pozimi

Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja. Originalni članek je bil objavljen v reviji Kinolog.

Nadaljujte z branjem