Lejšmanioza je zajedavska bolezen, ki jo povzročajo protozoji iz rodu Leishmania. Zajedavci niso vidni s prostim očesom. Prenašajo jih drobne mušice, ki se hranijo s krvjo toplokrvnih živali in človeka. Bolezen po svetu ogroža več kot 350 milijonov ljudi. V Evropo se je razširila iz Afrike. Od začetka 20. stoletja je lejšmanioza stalno prisotna v državah mediteranskega bazena, kot so Grčija, Portugalska, Španija, Italija in Hrvaška (Dalmacija).
V Sloveniji zaenkrat ne poročamo o množičnih okužbah, beležimo pa naraščanje števila okuženih psov in ljudi. Ljudje in živali se okužijo med potovanjem ali bivanjem v okuženih državah. Rezervoar bolezni so okuženi psi, ki v večini primerov ne zbolijo oziroma znake bolezni pokažejo pozno. Okuženi psi predstavljajo nevarnost prenosa bolezni na ljudi. Neposredni prenos zajedavca s psa na človeka sicer ni možen. Za prenos je nujen ugriz peščenih muh. Muhe s krvjo zaužijejo povzročitelje in jih v enem od naslednjih hranjenj prenesejo na nove gostitelje. Peščene muhe se razmnožujejo v milejšem podnebnem pasu. Zaradi segrevanja ozračja so se peščene muhe v zadnjem času razširile proti severu Evrope. Dokazali smo jih v slovenski Istri, prisotne pa so tudi v Avstriji, južni Nemčiji, severni Italiji in Franciji.
Klinični znaki lejšmanioze pri ljudeh
V Evropi je najpogostejša vrsta zajedavca Leishmania infantum. Ta vrsta pri ljudeh in pri psih povzroča t. i. visceralno obliko bolezni. Visceralna oblika bolezni je sistemska bolezen, pri kateri se zajedavci z mesta ugriza peščene muhe raznesejo po telesu. Najdemo jih lahko praktično v vsakem tkivu in organu. Od odpornosti organizma je odvisno, ali se bodo zajedavci v organih pričeli razmnoževati in bo okuženi zbolel ali ne. Inkubacijska doba (to je čas od okužbe do pojava kliničnih znakov bolezni) pri ljudeh traja od 2 do 6 mesecev. V izjemnih primerih je inkubacijska doba lahko krajša od 10 dni ali daljša od 10 let. Bolezen pri ljudeh je lahko kronična (večinoma prične počasi z neznačilnimi simptomi) ali akutna. Akutna oblika bolezni se kaže s povišano telesno temperaturo, drisko, nočnim potenjem, utrujenostjo, hujšanjem in slabokrvnostjo. Ljudje imajo otekle bezgavke in povečana jetra ter vranico. Krvna slika poleg slabokrvnosti pokaže zmanjšano število krvnih ploščic (trombocitopenija) ter belih krvnih celic (levkopenija). Posledično se pojavljajo krvavitve v koži. Pri nezdravljenih osebah je smrtnost visoka (> 95%). V preteklosti so obolevali pretežno otroci medtem ko v novejšem času beležimo porast števila obolelih odraslih ljudi, tudi v povezavi s porastom primerov AIDSA.
Klinični znaki lejšmanioze pri psih
Samice peščenih muh se hranijo predvsem ponoči, zato je možnost okužbe večja pri psih, ki živijo na endemičnih področjih in ki noči prespijo na prostem. Večina okuženih psov nikoli ne razvije kliničnih znakov bolezni. Incidenca obolelih psov (pojavnost klinično zaznavne oblike bolezni) na endemičnih področjih je običajno nižja od 10 %, medtem ko se prevalenca okuženih psov lahko giblje do 90 %. Klinična slika lejšmanioze pri psih je podobna bolezni pri ljudeh in se kaže z intermitentno povišano telesno temperaturo, izgubo telesne teže, povečanimi bezgavkami, krvavitvami (na primer iz nosu), vnetjem oči, spremembami na koži ter povečanim pitjem s pogostejšim uriniranjem. Odstopanja v laboratorijskih parametrih so podobna kot pri ljudeh. Najpogostejši vzrok pogina ali usmrtitve psa z lejšmaniozo je kronična ledvična bolezen.
Diagnostika lejšmanioze in zdravljenje
Diagnozo lejšmanioze potrdimo z dokazom povzročitelja v tkivih, posredno pa z dokazovanjem visokega nivoja specifičnih protiteles v krvi. Včasih zadošča mikroskopska preiskava punktata bezgavk ali krvnega razmaza, največkrat pa povzročitelja dokažemo z ugotavljanjem prisotnosti DNK (dezoksiribonukleinske kisline) v odvzetih tkivih po metodi PCR (brisi očesnih veznic, kri, punktati begavk, ostružki kože, punktati notranjih organov in kostnega mozga). Zdravljenje je odvisno od napredovalosti bolezni. Prej ko z zdravljenjem pričnemo, boljši je izid. Okuženih psov brez kliničnih znakov bolezni in odstopanj v laboratorijskih parametrih ne zdravimo, ampak priporočamo redne kontrolne preglede z odvzemi krvi in urina. Za razliko od uspešnosti zdravljenja pri ljudeh, kjer prisotnosti povzročitelja pri ozdravljenih bolnikih ne ugotavljamo več, pri psih zajedavec ostane prisoten v tkivih tudi potem, ko klinični znaki bolezni minejo. Cilj zdravljenja pri psih je torej zaustavljanje kliničnih znakov bolezni, psi pa po zdravljenju ostanejo še vedno kužni. Tako kot pri ljudeh tudi pri psih uporabljamo najnovejša razpoložljiva zdravila in sodobne smernice zdravljenja.
Preventiva lejšmanioze
Zanesljivo bolezen lahko preprečimo le, če se ne izpostavljamo prenašalcem bolezni, torej peščenim muham. To bi praktično pomenilo, da ne bi smeli potovati v države, kjer je bolezen endemična. Sicer pa se v endemičnih področjih ščitimo z odganjalci (repelenti) insektov. Pri psih so najučinkovitejši repelenti v obliki ovratnic, prepojenih z insekticidom. Posebej se je pomembno ščititi v času od mraka do zore, ko se samice peščenih muh hranijo. Zato še posebej priporočamo, da v endemičnih področjih psi in ljudje spijo v zaprtih prostorih z zamreženimi okni. Pomembno je tudi uničevanje habitatov (skrivališč) peščenih muh, za kar lahko poskrbijo zasebniki ob pomoči pristojnih služb. Priporočeno je testiranje vseh psov, ki so bili rojeni ali redno potujejo v države z endemično obliko bolezni. V nekaterih evropskih državah (v Sloveniji še ne) je registrirano učinkovito cepivo za pse. Učinkovitega cepiva za zaščito ljudi zaenkrat še ni na voljo.
Zaključek
Lejšmanioza je bolezen, ki je v našem prostoru dolgo veljala za eksotično. Zaradi množične migracije ljudi in živali ter sprememb klime se bomo z lejšmaniozo v Sloveniji verjetno srečevali vse pogosteje. Kakšno je število okuženih psov v Sloveniji ta trenutek še ni znano, zato načrtujemo obsežno raziskavo, ki se bo pričela spomladi 2018. V raziskavo se bodo lahko vključili lastniki psov iz cele Slovenije.
