Rakava obolenja pri psih in mačkah odkrivamo vse pogosteje in predstavljajo enega najpogostejših vzrokov pogina. Poleg zdravljenja bolezni je eden najpomembnejših ciljev ohranjanje kakovostnega življenja živali, kar zajema tudi primerno in kakovostno prehrano. Poznavanje prehranskih potreb onkoloških pacientov je ključno pri preprečevanju nastanka tumorske kaheksije (izgube mišične mase in maščobnih zalog), ki je povezana s slabšo prognozo in odzivom na zdravljenje. Za pripravo primernega prehranskega načrta pa je potrebno poznavanje presnove tumorskih celic in obnašanja tumorja v organizmu. Pomembno je tudi, da vsakega pacienta obravnavamo individualno in načrtujemo obroke, ki bodo prilagojeni potrebam posamezne živali in pričakovanjem lastnika.
Presnova hranil v tumorskih celicah
Tumorske celice za svojo rast potrebujejo drugačno razmerje hranilnih snovi kot zdrave celice. Za energijo prednostno porabljajo ogljikove hidrate (glukozo), katere presnova v telesu zahteva veliko energije in vodi v povečane energijske potrebe za organizem. Za proizvajanje glukoze in beljakovin rakave celice porabljajo tudi aminokisline. Če je vnos beljakovin manjši od njihove porabe, nastane negativna bilanca dušika, kar se klinično kaže v zmanjšanju mišične mase, slabšem delovanju imunskega sistema in prebavnega trakta ter počasnejšem celjenju ran. V primerjavi z ogljikovimi hidrati in beljakovinami pa imajo tumorske celice manjšo zmožnost pridobivanja energije iz maščobnih kislin. Maščobne zaloge so zato glavni vir energije za pse, obolele za rakom.
Tumorska anoreksija in kaheksija
Anoreksija (zavračanje hrane) ali hiporeksija (manjša ješčnost) je pri onkoloških pacientih eden najpogostejših kliničnih znakov bolezni. Vzrok za zmanjšanje apetita je povečan vnetni odziv in sproščanje substanc, ki vplivajo na center za lakoto v možganih. V primerih novotvorb prebavnega trakta je lahko anoreksija posledica bolečine, povezane z jemanjem hrane ali motnjami v prehodu vsebine skozi črevesje. Slabšo ješčnost lahko pričakujemo tudi pri živalih, ki se zdravijo. Pri pacientih, ki se zdravijo s kemoterapijo, je lahko neješčnost posledica slabosti ali sprememb v zaznavanju vonja in okusa, ki jih povzročijo kemoterapevtiki. Obsevanje glave lahko povzroči vnetje ustne sluznice in spremenjeno zaznavanje vonja in okusa, kar živalim otežuje jemanje hrane. Prav tako lahko hiporeksijo ali anoreksijo pričakujemo po kiruških posegih zaradi bolečine ali prejemanja zdravil. Kaheksija je sindrom, pri katerem presnovne spremembe v telesu povzročijo izgubo skeletnih mišic in/ali maščobnih zalog. Kaže se v postopnem hujšanju kljub nespremenjenem vnosu hrane. Posledice kaheksije so šibkost, apatija, anemija in slabši imunski odziv, povezana pa je tudi s slabšim odzivom na terapijo in zmanjšano kakovostjo življenja.
Način hranjenja pri onkoloških pacientih
Spodbujanje apetita – zagotavljanje celotnih dnevnih potreb onkoloških pacientov, predvsem v bolnišničnem okolju, je pogosto težavno in mora biti prilagojeno vsaki živali posebej. Včasih pomaga, če hrano pogrejemo, če žival hranimo iz roke ali pa jo poskusi nahraniti lastnik v mirnem okolju. Psi imajo na jeziku receptorje za slano in sladko, zato lahko apetit poskusimo spodbuditi z dodajanjem sirupov, mačke pa sladkega ne zaznavajo, zato je bolj primerno dodajanje slanih dodatkov. Dodajanje beljakovin v obrok lahko pri psih in mačkah poveča apetit, saj psi raje zauživajo visokoproteinsko hrano, mačke pa imajo na jeziku večje število receptorjev za aminokisline.
Asistirano enteralno hranjenje – če žival sama ni sposobna zaužiti celotnih dnevnih energijskih potreb, jo lahko hranimo po brizgi ali vstavimo nazogastrično, ezofagealno ali gastrično sondo. Hranjenje po brizgi je neinvaziven in enostaven način, a ga nekatere živali zaradi slabosti ali izgube voha ne tolerirajo. Izbira sonde je odvisna od pričakovanega trajanja asistiranega hranjenja, tveganja aspiracije (vstopa v dihalne poti) ali refluksa (vračanja iz želodca v požiralnik) vsebine, anestezijskega tveganja in stanja prebavnega trakta. Živali sondo v večini primerov dobro prenašajo in normalno živijo tudi v domačem okolju, z zagotavljanjem energijskih potreb pa je omogočen krajši čas okrevanja in boljša kvaliteta življenja.
Sestava obroka za onkološkega pacienta
Ker tumorske celice kot vir energije porabljajo veliko ogljikovih hidratov in manj maščob, naj bi imela prehrana onkološkega pacienta nizko vsebnost enostavnih ogljikovih hidratov, visoko vsebnost beljakovin visoke biološke razpoložljivosti in visoko vsebnost maščob. Vsebovati mora tudi zadostno količino topnih in netopnih vlaknin za nemoteno delovanje črevesja. Sestava doma pripravljenega obroka, ki bi zadostoval spodaj naštetim merilom, je za lastnike lahko časovno zamudna in zapletena. Če se lastniki odločijo za kuhanje doma pripravljenih obrokov, je potrebno posebej paziti, da zadostimo energijskim potrebam posamezne živali. Na trgu je trenutno le ena vrsta komercialne hrane za onkološke bolnike (Hill’s n/d), ki vsebuje nizko količino ogljikovih hidratov in visoko količino maščob in beljakovin. Dodane so ji tudi omega-3 maščobne kisline in arginin.
Ogljikovi hidrati – živali z rakavimi obolenji imajo zaradi povečanega sproščanja vnetnih substanc večjo rezistenco na inzulin, zato slabše izkoriščajo glukozo iz hrane. Prav tako hrana, bogata z ogljikovimi hidrati, omogoča hitrejšo rast tumorja in večje energijske potrebe za organizem. Topni ogljikovi hidrati naj zato ne bi presegali 25% suhe snovi v obroku.
Maščobe – velik del zaužitih dnevnih energijskih potreb naj bi izviral iz maščobe, saj jo tumorske celice težje uporabijo kot vir energije. Priporočena vsebnost maščob je 25-40% suhe snovi v obroku.
- Omega-3 (Ω-3) maščobne kisline imajo usmerjeno protitumorsko delovanje, upočasnjujejo rast tumorjev, delujejo anti-angiogeno (preprečujejo nastanek novih žil v tumorju) in krepijo imunski sistem. Zmanjšujejo tudi razgradnjo beljakovin in tako pomagajo preprečevati tumorsko kaheksijo. Najprimernejše je dodajanje eikozapentaenojske (EPA) in dokozaheksaenojske (DHA) kisline z ribjim oljem belih rib (npr. polenovke). Obrok naj bi vseboval več kot 5% Ω-3 maščobnih kislin na suho snov.
- Omega-6 (Ω-6) maščobne kisline pospešujejo zasevanje. Razmerje med Ω-6 in Ω-3 maščobnimi kislinami naj bi bilo med 1:1 in 2,5:1.
Beljakovine – vsebnost beljakovin mora biti v obroku onkološkega pacienta večje kot pri zdravih živalih, saj beljakovine gradijo mišično maso in krepijo imunski sistem. Pri psih je priporočena vsebnost 30-45% suhe snovi, pri mačkah pa 40-50% suhe snovi v obroku.
Aminokisline, vitamini in minerali – dodajanje različnih aminokislin ter mineralnih in vitaminskih dodatkov lahko onkološkemu pacientu škodi ali koristi. Spodaj so navedeni rezultati posameznih raziskav o vplivu dodatkov na živali z rakavimi obolenji.
Aminokisline
- Omejevanje tirozina in fenilalanina v obroku zavira rast nekaterih vrst tumorjev (npr. melanoma).
- Dodajanje arginina zavira rast tumorja in stopnjo zasevanja ter krepi delovanje imunskega sistema. Priporočena vsebnost je več kot 2% suhe snovi v obroku, vendar pa je to v praksi težko izvedljivo, saj bi bil za učinkovito delovanje potreben dodatek 100 mg/kg telesne teže, obenem pa je arginin grenkega okusa in ga zato živali nerade zaužijejo.
- Glutamin je pomemben pri obnovi celic v sluznici črevesja, zato je posebej priporočljiv pri pacientih, pri katerih se zaradi kemoterapije pojavijo stranski učinki prebavnega trakta.
Vitamini
- Sintetični retinoidi (derivati vitamina A) pospešujejo diferenciacijo celic in povečajo občutljivost tumorskih celic na kemoterapijo ter obsevanje. V raziskavah so se izkazali za uspešne kot dodatek pri zdravljenju različnih vrst tumorjev.
- Vitamin C deluje kot antioksidant in zmanjšuje odpornost tumorskih celic na določene kemoterapevtike.
- Vitamin E je antioksidant, ki kot lovilec prostih radikalov ščiti lipidne membrane pred poškodbami.
- Aktivna oblika vitamina D (kalcitriol) lahko pripomore k upočasnjeni rasti tumorja, a visoke količine privedejo do hiperkalcemije (povišane ravni kalcija v krvi) in nalaganja kalcija v mehkih tkivih.
Minerali
- Dodajanje selena je v laboratorijskih poskusih zavrlo rast več vrst tumorjev.
- Tumorji pri živalih z nizko ravnijo železa v krvi rastejo počasneje kot pri tistih z normalnimi vrednostmi železa, zato njegov dodatek ni priporočljiv.
- Pomanjkanje cinka pospešuje rast novotvorb pri živalih.
Zgoraj navedene informacije so zgolj izsledki posameznih raziskav in ne predstavljajo smernic za prehrano živali z vsemi vrstami rakavih obolenj. Lastnik, ki se odloči, da bo svoji živali hrano pripravljal sam, naj načrtuje obroke v sodelovanju z veterinarjem, saj lahko le uravnotežena in pravilno sestavljena prehrana onkološkemu pacientu koristi in mu omogoči bolj kvalitetno življenje. Priporočljivo je tudi, da se pri izbiri prehranskih dopolnil lastnik posvetuje z veterinarjem, saj je poleg uravnotežene sestave dodatkov pomembna tudi njihova kemična sestava, ki lahko pomembno vpliva na njihovo resorpcijo in posledično potencialno učinkovitost. Seveda je prehrana psa ali mačke v primerjavi s človekom specifična in zato ni vedno smiselno upoštevati priporočil, ki veljajo za ljudi.
Fotografija: Eva Tasič, dr. vet. med.
Viri
- North S, Banks T. Introduction to Small Animal Oncology. Edinburgh: Elsevier Saunders, 2009: 83-90.
- Wakshlag JJ. Supportive Care for the Cancer Patient, Section B: Nutritional Management of the Cancer Patient. In: Withrow SJ, Vail DM, Page RL, eds. Withrow & MacEwen’s Small Animal Clinical Oncology. 4th Edition. St. Louis, MO: Elsevier Mosby,2007: 259-272.
- Saker KE. Principles of nutrition for the cancer patiend. In: Dobson JM, Lascelles BDX, eds. BSAVA Manual of Canine and Feline Oncology. 3rd Edition. Gloucester: BSAVA, 2011: 102-110.
- Fontaine S. The Importance of Nutrition in Cancer. In: British Small Animal Veterinary Congress 2013. Glasgow, UK: University of Glasgow 2013.
- Wakshlag JJ. Cancer and Nutrition. In: 23rd ECVIM-CA Congress. Ithaca, NY, USA: Cornell University 2013.
