Verjetno se še spomnite naslovov, ki so se v medijih pojavili lansko leto - aflatoksini, kancerogena snov, bojni strup v mleku? Marsikdo je takrat prvič slišal za mikotoksine in njihovo škodljivo delovanje. Nekateri so se ob tem dogodku začeli spraševati ali obstaja možnost, da te substance zaidejo tudi v hrano za naše domače ljubljenčke. Odgovor je preprost - da. Mikotoksine lahko najdemo v vseh hranah za živali, ki vsebujejo različna žita oziroma rastlinske surovine ali pa meso, izdelke iz mesa ter druga živila živalskega izvora (jajca, mleko in mlečni izdelki). Toplota in procesi predelave jih ne uničijo. Pa pojdimo od začetka. Izbruhi zastrupitev zaradi mikotoksinov so bili opisani veliko prej, kot so le-ti bili odkriti. Moderna mikotoksikologija se je začela z odkritjem aflatoksinov, zaradi katerih je v Angliji leta 1960 poginilo veliko število puranov. Bolezen je poznana pod imenom »turkey x disease«, vzrok pa so bile arašidne tropine, ki so vsebovale aflatoksine. Danes k mikotoksinom prištevamo 300 do 400 substanc, od katerih je približno 12 skupin deležnih večje pozornosti zaradi ogrožanja zdravja ljudi in živali. Plesni, ki izločajo mikotoksine, so zelo razširjene, zato najdemo mikotoksine v vseh delih sveta. Z uvozom in transportom različnih surovin smo ljudje in živali izpostavljeni tudi substancam, ki v našem podnebnem pasu ne nastajajo. Pomembno je razumeti, da hrana lahko vsebuje mikotoksine tudi, če na videz ni plesniva. Do razvoja plesni in izločanja mikotoksinov pride pogosto že na polju (npr. razraščanje plesni na poškodovanih rastlinah po neurjih) ali pa kasneje v skladiščih (pretoplo ali preveč vlažno skladišče). Če surovine in izdelke posušimo ali predelamo na visoki temperaturi, plesni propadejo, mikotoksini pa ostanejo. Nekateri mikotoksini imajo lastnost, da se kopičijo v organizmu živali in jih zato vsebuje njihovo meso in izdelki. Zato je izrednega pomena, da krma živali, katerih meso in proizvode uporabljamo v obrokih za hišne ljubljenčke, ne vsebuje takšnih mikotoksinov in seveda tudi drugih toksičnih snovi (npr. pesticidi, ostanki antibiotikov, težke kovine). 
 
Katere mikotoksine najdemo v surovinah, ki jih uporabljamo v proizvodnji hrane za hišne ljubljence? Rastlinske surovine lahko vsebujejo aflatoksine, deoksinivalenol (DON), fumonizine in zearalenon. Meso in surovine živalskega izvora lahko vsebujejo aflatoksine ali ohratoksine. Aflatoksine ugotavljamo tudi v bombažnih semenih, arašidovi moki ter v ostalih oreščkih in suhem sadju. Vse bolj postaja jasno, da se mikotoksinom ne da izogniti, ker so nekakšni »naravni« onesnaževalci hrane. Zaradi načina pridelovanja in klimatskih sprememb pravzaprav vedno bolj pridobivajo na pomembnosti. Leta 2003 so mikotoksine označili kot najpomembnejše kronične prehranske dejavnike tveganja za ljudi in živali, bolj nevarne od sintetičnih dodatkov, rastlinskih toksinov ali ostankov pesticidov. Medsebojno učinkovanje majhnih koncentracij različnih mikotoksinov in sočasni učinki z zdravili in različnimi dodatki so pravzaprav še popolnoma neraziskani. Zaradi dobro razvitih kemijskih metod smo danes sposobni analizirati vzorce hrane in krme na različne mikotoksine. Težje pa je predvideti, kaj to pomeni za zdravstveno stanje domačih živali. 
 
Najbolj nevarni mikotoksini so aflatoksini, ki povzročajo hude zastrupitve pri ljudeh in živalih. Ob dolgotrajni izpostavljenosti organizma temu mikotoksinu lahko nastanejo novotvorbe na organih, predvsem na jetrih. Dokumentiranih je nekaj primerov akutnih, subakutnih in kroničnih zastrupitev pri psih, ki so zaužili komercialno pasjo hrano z vsebnostjo aflatoksina B1 100-300 µg/kg in plesniv kruh z vsebnostjo 6700-15000 µg/kg. V zadnjem letu so v ZDA zaradi prevelike vsebnosti aflatoksinov iz prodaje nekajkrat odpoklicali pasjo hrano. Zelo škodljivi za organizem so tudi ohratoksini, ki povzročajo obolenja ledvic. Mikotoksin zearalenon ima specifično delovanje na spolne organe, podobno delovanju ženskega spolnega hormona estrogena in zato neugodno vpliva na plodnost. Trihoteceni (DON, T-2 toksin, itd.) so skupina mikotoksinov, ki imajo močan vpliv na imunski sistem. Po zaužitju se pojavi bruhanje, dehidracija in krvave driske. Posebna skupina so tremorgeni mikotoksini, s katerimi se naši ljubljenčki lahko zastrupijo, če zaužijejo plesnive smeti, kruh, sir, testenine, ipd.. Po zaužitju se najpogosteje pojavijo živčni znaki, kot so tresenje, nekoordinirano gibanje, krči, razširjene zenice, bruhanje in podobno. Znaki zastrupitve se pojavijo v nekaj urah in trajajo več dni, lahko pa se zgodi, da kljub zdravljenju še dolgo ne izginejo ali pa se celo ponovno pojavijo. 
 
Zastrupitev psov po naravni poti je dokumentirana za aflatoksine, tremorgene mikotoksine ter ohratoksin A. Znaki zastrupitve so tako splošni in podobni drugim kliničnim stanjem, da jih pogosto ne pripišemo mikotoksikozam. Na možne zastrupitve s tremorgenimi mikotoksini moramo pomisliti vedno, ko je pes jedel odpadke, plesnivi sir ali razpadajoči organski material na vrtu. Pse je treba nadzorovati in jim onemogočiti dostop do smeti in komposta. Zelo pomembno je tudi shranjevanje komercialno pripravljene hrane. Topel prostor v kuhinji vsekakor ni primeren, še posebno, če embalaža ni dobro zaprta. Sicer pa stopnja zastrupitve ni odvisna le od vrste toksina, ampak tudi od zaužite količine ter presnove vsakega posameznika, zato je težko določiti mejo, pri kateri je določen mikotoksin toksičen. V EU je 0,01 mg/kg najvišja dovoljena meja za vsebnost aflatoksina B1 v krmi tudi za pse in mačke, izdane pa so še okvirne vrednosti dovoljenih vsebnosti za DON in fumonizine. V prehranski verigi za ljudi se nadzoruje koncentracija večjega števila mikotoksinov.
 
V preteklosti je bilo v tujini opravljenih nekaj raziskav o vsebnosti mikotoksinov v pasji hrani. Določali so predvsem aflatoksine in ohratoksin A, v manjši meri pa DON, zearalenon in fumonizine. Mikotoksine so dokazali v veliki večini vzorcev. Čeprav so bile ugotovljene koncentracije večinoma prenizke, da bi povzročale akutna klinična znamenja zastrupitve, pa ne bi smeli spregledati kroničnih škodljivih učinkov na jetra, ledvice, imunski odziv in reprodukcijske organe živali. Dejstvo, da so v komercialno pripravljeni hrani za hišne ljubljenčke v preteklosti dokazali različne mikotoksine, naj bo za nas pomembna informacija. Kljub temu, da se proizvajalci trudijo izbirati najboljše surovine in opravljajo analize, se lahko kontaminacija pojavi kjerkoli v proizvodni verigi. Poleg tega pa visoke temperature med proizvodnjo briketirane in konzervirane hrane, kot že rečeno, mikotoksinov ne uničijo. Prav nič ni drugače pri doma pripravljeni hrani, ker uporabljamo enake surovine. Podatki kažejo, da so akutne mikotoksikoze redke, vendar moramo zaradi dolge življenjske dobe psov razmišljati o kroničnih mikotoksikozah, ki vodijo v naraščanje dovzetnosti za infekcijske bolezni, povzročajo pa lahko tudi poškodbe jeter, ledvic in reprodukcijskih organov, odklanjanje krme, bruhanje in pogin. Ena od poglavitnih lastnosti mikotoksinov je njihova kancerogenost. Takšno prepletanje učinkov različnih mikotoksinov in drugih substanc, ki jih najdemo v hrani, si v prihodnosti vsekakor zasluži posebno pozornost.

Besedilo: Breda Jakovac Strajn, Janja Tušar
Fotografija: doc. dr. Tanja Plavec, dr. vet. med.
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.