Notranji zajedavci so pri psih in mačkah prav tako pogosti kot zunanji, čeprav jim lastniki dostikrat posvečajo manj pozornosti. Na srečo so redkeje povezani z resnimi obolenji, kljub temu pa lahko predvsem pri mladičih privedejo do hudih zdravstvenih težav in celo do pogina živali.

Najpogostejši notranji zajedavci pri psih in mačkah so gliste in trakulje. Razvoj glist poteka pri večini vrst brez vmesnega gostitelja; jajčeca pridejo z iztrebki na prosto in se v ugodnih zunanjih pogojih razvijajo naprej do ličinke, ki jo žival zaužije z okuženo hrano, vodo ali lizanjem tal. Ličinke se v črevesju zarijejo v sluznico, od koder potujejo s krvjo v jetra in nadalje v pljuča. Tam se levijo in nato potujejo preko sapnika v požiralnik in nazaj v črevo. Manjša količina ličink ne povzroča klinično zaznavnih težav, medtem ko se lahko ob hujši okuženosti predvsem pri mladičih pojavijo kašelj in težave z dihanjem. Ravno tako šele večje število odraslih glist v črevesju povzroči zmanjšano absorpcijo hranilnih snovi, zaradi česar mladiči slabše priraščajo, imajo okrogel, napet trebuh, so neješči, bruhajo, blato postane mehkejše, lahko vsebuje primesi sluzi, krvi in odraslih glist. Za ličinke najpogostejše vrste glist pri psih, Toxocare canis, je značilno, da se pri brejih psicah, ki niso bile pravočasno razglistene, prenese preko posteljice na plod ali preko materinega mleka na sesne mladiče. Tako se mladiči že skotijo okuženi ali pa se okužijo v prvih dneh življenja. Toxocara cati, ki zajeda pri mačkah, se sicer ne prenaša direktno na plod, se pa mladiči ravno tako lahko okužijo z materinim mlekom.

Za razliko od glist trakulje v svojem razvojnem krogu potrebujejo vmesnega gostitelja. Za trakuljo vrste Dipylidium caninum je to bolha ali uš, zato je ta vrsta trakulj pri psih in mačkah najbolj razširjena. S trakuljami rodu Taenia in Echinoccocus se mesojedi lahko okužijo z drobovino okuženih rastlinojedov ali malih sesalcev. Slednje so še posebej nevarne, ker lahko okužijo tudi človeka, pri katerem se razvijejo tvorbe, imenovane ciste, najpogosteje v jetrih, lahko pa tudi v drugih organih. Pri psih in mačkah je razvoj trakulj omejen na črevo, od koder odrasla trakulja odmetava v okolico odrivke, napolnjene z jajčeci. Te odrivke velikosti riževega zrna lastnik lahko opazi v blatu živali ali na dlaki ob anusu, kjer povzročajo srbež, zaradi česar se pes liže ali drsa po zadnji plati.

Diagnozo glistavosti in trakuljavosti postavi veterinar na osnovi anamneze, kliničnega pregleda živali in preiskave blata. Terapijo izvajamo z različnimi sredstvi (antiparazitiki) po ustrezni shemi. Na tržišču so na voljo antiparazitiki v obliki tablet, past, injekcijskih pripravkov in kapljic za kožni nanos. V večini primerov je terapija učinkovita, kljub temu pa je priporočljivejša ustrezna preventiva. Mladiče prvič razglistimo v starosti dveh tednov, nato pa vsaka dva tedna do starosti 4. mesecev, odrasle pse pa 3 – 4 krat letno, obvezno pa pred vsakim cepljenjem. Brejo psico razglistimo pred in med brejostjo po shemi, ki jo priporoča določen preparat. Pri izbiri antiparazitikov moramo biti previdni, kajti različni preparati so namenjeni različnim kategorijam živali. O najprimernejšem sredstvu za vašo žival je najbolje vprašati kar veterinarja ali veterinarskega tehnika. V primeru trakulj je pomembno tudi zatiranje vmesnih gostiteljev, se pravi bolh in uši.

V črevesju psov in mačk zajedajo tudi enocelični organizmi, praživali, ki so zopet nevarni predvsem za mladiče. Ti zajedalci niso vidni s prostim očesom, zato jih lahko odkrijemo samo z mikroskopskim pregledom blata, v katerem iščemo njihove razvojne oblike. Najpogostejše praživali so iz rodu Isospora in Giardia; slednje se lahko prenesejo tudi na človeka.  Običajno so prizadete živali, mlajše od šestih mesecev. Najpogostejši klinični znak je mehkejše blato, ki se lahko stopnjuje do vodene driske. Običajno so mladiči normalno živahni, ob hujših okužbah pa lahko slabše priraščajo in kažejo znake kot pri ostalih okužbah z notranjimi zajedalci. Ker so običajna sredstva proti notranjim zajedavcem pri okužbah s praživalmi neučinkovita, moramo mladiče, ki imajo dalj časa trajajočo drisko, obvezno peljati k veterinarju.

Na koncu naj omenimo še eno vrsto notranjih zajedavcev, ki sicer ne živi v črevesju, a je za psa nevarnejša kot druge vrste parazitov. Gre za ̏ srčno glisto ̋, kot jo največkrat imenujejo, in predstavlja grožnjo, ki se razširja tudi na področje Slovenije. Vzrok za to so podnebne spremembe, ki omogočajo preživetje vmesnega gostitelja, posebne vrste komarja. Zajedalec (Dirofilaria immitis) je prisoten v slovenski obalni regiji in obmorskih predelih južneje, zaradi česar je potrebna preventiva psov, ki živijo ali potujejo na ta območja. Zajedalec je nevaren predvsem za pse, pri mačkah je okužba največkrat samoomejujoča oziroma poteka brez kliničnih znakov. Razvojni krog srčne gliste je zelo zapleten, bolezen pri psih pa povzročajo odrasli zajedavci, ki živijo v velikih pljučnih žilah, v primeru hujših okužb pa tudi v votlinah srca. Klinični znaki so odvisni od števila prisotnih glist – od slabšega prenašanja naporov, občasnega kašlja, do izgube teže, težkega dihanja, odpovedovanja srca in smrti. Veterinar diagnozo postavi na podlagi anamneze, kliničnega pregleda živali, pregledom krvi pod mikroskopom, kjer lahko najde razvojne oblike gliste, in testa za dokaz prisotnosti odraslih zajedavcev. Bolezen je ozdravljiva, vendar ob hujših okužbah lahko žival kljub ustrezni terapiji pogine. V primeru srčnih glist je najpomembnejša preventiva, ki jo zagotovi lastnik pred potovanjem v rizične kraje oziroma na Primorskem v sezoni komarjev enkrat mesečno. Preventivna sredstva obstajajo v obliki kapljic za kožni nanos, tablet ali kapljic, ki jih lastnik da psu v hrano ali direktno v gobec. Preventiva je zelo zanesljiva in obvaruje psa pred to nevarno boleznijo.
 
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.

Foto: http://research.vet.upenn.edu/
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.