Gonadektomija oziroma odstranitev spolnih žlez (jajčnikov oz. mod) s kastracijo samčkov in sterilizacijo samic je tema, o kateri je bilo že veliko napisanega in povedanega, a kljub temu ostajajo določena vprašanja še vedno odprta. Gonadektomija je rutinski poseg, ki ga v zadnjih dvajsetih letih priporočamo z namenom, da bi preprečili neželene brejosti in s tem preveliko število mladičev. Kastracija samcev in sterilizacija samic sta kirurška posega, ki se opravljata v splošni anesteziji. Pri sterilizaciji psičk gre za poseg v trebušno votlino, pri katerem odstranimo bodisi samo jajčnike ali jajčnike in maternico. Pri kastraciji psov sta najbolj pogosti dve metodi; prva z odstranitvijo mošnje in mod, druga z rezno rano pred mošnjo, pri kateri ostane mošnja nedotaknjena, odstranijo se le moda. V Ameriki prevladuje prepričanje, da ima vsak odgovorni lastnik steriliziranega oziroma kastriranega ljubljenčka. Kljub številnim akcijam gonadektomije živali, pa se število neželenih muc in psov na žalost še vedno ne znižuje1. V zadnjih desetih letih specialisti s področja reprodukcije malih živali vse bolj opozarjajo, da je treba gonadektomijo opraviti ob optimalnem času, in da lahko privede do nekaterih negativnih učinkov, na katere v preteklosti nismo bili pozorni. V številnih državah po svetu še vedno priporočajo sterilizacijo in kastracijo psov in muckov pri starosti 6–9 mesecev, kljub temu da ni nobenih znanstvenih dokazov, ki bi potrjevali, da je to obdobje za poseg najbolj optimalno2. Znano je, da se je optimalna starost spreminjala čez leta, tudi glede na geografsko področje. Tako so v začetku devetdesetih priporočali, da sterilizacijo opravimo pri 3-6 mesecih, kastracijo pa že pri štirih tednih starosti3. Kasneje se je meja, predvsem zaradi vprašanj v zvezi z varnostjo anestezije pri tako mladih živali, prestavila na 6–9 mesecev in tu ostala kljub temu, da so anestezijske tehnike močno napredovale. Hkrati so priporočali, da so psice sterilizirane pred prvim estrusom1
 

Prednosti in slabosti gonadektomije

Delež psov in muc z gonadektomijo v zadnjih letih močno narašča in v Ameriki dosega kar 83 %4. Tako visok delež je verjetno posledica prepričanja, da s posegom preprečimo nezaželene brejosti, agresivnost pri samčkih, piometro (gnojno vnetje maternice) ter pojav tumorjev na prostati, modih, jajčnikih, maternici in mlečni žlezi2. S sterilizacijo pred prvo gonitvijo naj bi za kar 95 % zmanjšali verjetnost pojava tumorja mlečne žleze, ki predstavlja najpogostejši tumor pri psicah in se pojavlja v 3,4 %5. Kljub temu so Beauvais in sod.6 z natančnim pregledom 13 člankov v uglednih revijah ugotovili, da veliko raziskav ne ugotavlja nobenega učinka sterilizacije na pojav tumorjev mlečne žleze, medtem ko nekaj raziskav to dejstvo potrjuje. V teh raziskavah naj bi sterilizacija znižala verjetnost pojava malignega tumorja mlečne žleze, če psice steriliziramo pred starostjo dveh let in pol, tveganje pa lahko dodatno zmanjšamo, če je psica sterilizirana prej. Kljub temu avtorji menijo, da je v raziskavi veliko spremenljivk, ki niso bile upoštevane (maligni ali benigni tumorji, uporaba steroidnih zdravil …) in zato ne moremo zagotovo trditi o zmanjšanem pojavu malignih tumorjev pri steriliziranih psičkah6
 
Številne raziskave v zadnjih dveh desetletjih so prikazale določene negativne učinke odstranitve spolnih žlez na pojav bolezni pri določenih pasmah psov. Ugotovili so, da se osteosarkomi pri večjem številu pasem pojavljajo kar dvakrat pogosteje pri psih z opravljeno gonadektomijo7; pri rotwajlerjih, ki so bili kastrirani/sterilizirani pred enim letom starosti pa je pojavnost osteosarkomov v primerjavi s predstavniki, kjer odstranitve ni bilo8, kar 3–4 krat večja. Pojav hemangiosarkoma na srcu pri steriliziranih psicah je štirikrat pogostejši kot pri nesteriliziranih psicah9. Hemangiosarkom na vranici je dvakrat pogostejši10, kožni mastocitom pa kar štirikrat pogostejši11. Večja je tudi pojavnost limfosarkomov12 in tumorjev prostate, ki so v veliki večini maligni in se pojavijo kar štirikrat pogosteje pri kastriranih samčkih13. Podobno je karcinom prehodnega epitela mehurja pri steriliziranih/kastriranih psih do trikrat pogostejši14, predvsem pri kastriranih samcih pa je večja pojavnost (adeno)karcinomov perianalnih vrečk15 ter perianalnih adenomov pri steriliziranih samicah16. Tudi druge novejše raziskave potrjujejo, da je diagnosticirano število zgoraj omenjenih tumorjev višje pri živalih z opravljeno gonadektomijo17-19.
 
Obsežne raziskave pri zlatih prinašalcih so dokazale, da se pri steriliziranih/kastriranih psih pojavi kar 3-4 krat večje tveganje za pojav pretrganih križnih vezi20. Sprva so to ugotovitev povezovali z večjo telesno težo, vendar v raziskavi, ki je primerjala težo živali s pretrganimi križnimi vezmi z gonadektomijo in tistimi brez nje, ni bilo statistično značilne razlike v telesni masi. Zaradi bolečine in posledično manjše aktivnosti je bila majhna razlika v telesni masi med živalmi s pretrganimi križnimi vezmi in tistimi brez problemov17. Pri zlatih prinašalcih in labradorcih so obenem ugotovili, da zgodnja gonadektomija pri živalih mlajših od 6 mesecev statistično značilno poveča pojavnost različnih sklepnih bolezni (kolčna in komolčna displazija, pogostejši zlomi stegnenice, pretrgane križne vezi ...) kar je posledica odstranitve spolnih hormonov, ki povzroči kasnejše zaprtje rastnih plošč. Zgodnjo kastracijo/sterilizacijo pri večjih pasmah psov zato odsvetujemo2
Sterilizirani/kastrirani psi so nagnjene k debelosti, ki jo lahko z ustrezno prehrano preprečimo. Pri njih se pogosteje pojavlja tudi hipotiroidizem in diabetes melitus, vendar za zdaj še ni znano, ali je to morda posledica višje telesne teže21Inkontinenca (nezmožnost zadrževanja) urina je pogost zaplet po sterilizaciji. Lahko se pojavi kmalu po posegu ali šele čez nekaj let. Pojavlja se pri 4-20 odstotkih steriliziranih psic, večja pojavnost je znana pri psicah, steriliziranih pred 3 meseci starosti in težjih od 15 kg22,23.
 
Dejstvo je, da ima gonadektomija tudi nekatere pozitivne učinke. Eden izmed glavnih je zmanjšanje števila nezaželenih psov, kar pa lahko odgovorni lastniki preprečijo s skrbnim nadzorom samic v času ciklusa in nadzorom nad samčki. Ustrezna vzgoja in socializacija psov velikokrat zadostuje za preprečitev agresivnosti samčkov in samic. Sterilizacija in kastracija povsem preprečita pojav tumorjev na testisih, jajčnikih in maternici. Tumorji na testisih so druge najpogostejše novotvorbe pri samčkih, vendar redko zasevajo in jih s kastracijo najpogosteje povsem pozdravimo24. Tumorji na jajčnikih in maternici se pri psicah izredno redko pojavijo in so lahko maligni, vendar redko zasevajo in jih zato z odstranitvijo jajčnikov in maternice najpogosteje pozdravimo25,26. S sterilizacijo preprečimo tudi gnojno vnetje maternice, ki prizadene kar 24 % vseh psic, navadno v starosti od štiri do deset let in je pogostejša pri psicah, ki niso imele mladičev27. Tudi to bolezen pozdravimo z odstranitvijo maternice in jajčnikov, vendar gre za urgenten poseg, ki se lahko, če ni zdravljen pravočasno, konča s poginom. S sterilizacijo preprečimo tudi pojav navidezne brejosti in hkrati zmanjšamo pojav mastitisov, vendar sta obe obliki obolenj povsem ozdravljivi in ne predstavljata večjega tveganja za preživetje živali. 
 
Benigna hiperplazija prostate (BHP) je pogosta bolezen nekastriranih samčkov, njena pojavnost pa se povečuje s starostjo. Pri 2.4 letih ima 50 % vseh nekastriranih psov histološke ali klinične znake BHP, pri šestih letih pojavnost naraste na 75–80 %, medtem ko imajo znake BHP pri devetih letih skoraj vsi psi28. S kastracijo odstranimo glavni vir testosterona, in tako pozdravimo bolezen. Podobno se pri starejših in nekastriranih samcih pogosto pojavijo perianalni adenomi - benigne novotvorbe v perianalnem ter cirkumanalnem področju, na repu, prepuciju in zadnjih nogah. Novotvorbe po kastraciji regresirajo, po potrebi pa velike, ulcerirane novotvorbe odstranimo29
 

Kdaj sterilizirati/kastrirati

Glede na vse zgoraj napisano opažamo, da žal nimamo ustreznega recepta na podlagi katerega bi lahko določili najbolj ugoden čas za gonadektomijo vseh psov. Spolni hormoni so nujni pri razvoju možganov in endokrinega sistema, močan vpliv pa vršijo tudi na metabolizem. Z njihovo odstranitvijo lahko (kot je opisano že zgoraj) negativno vplivamo na pojavnost določenih bolezni. Zaradi dejstva, da spolni hormoni sodelujejo pri zaprtju rastnih plošč in prepričljivim dokazom, da s prezgodnjo sterilizacijo/kastracijo povečamo pojavnost različnih sklepnih obolenj in problemov urinarnega sistema (inkontinenca, več infekcij pri samicah, slabša razvitost vulve in pogostejši vaginitisi, slabše razvita kost penisa …) pri vseh pasmah priporočamo, da gonadektomijo opravimo po doseženi puberteti. Le ta nastopi zgodaj pri manjših pasmah psov (6 mesecev), medtem ko zelo velike pasme nastopijo s puberteto kasneje (18–24 mesecev). Kljub povedanemu naj izpostavimo dejstvo, da je gonadektomija v zavetiščih nujna, in da je v tem primeru tveganje posega manjše, kot so učinki, če posega ne opravimo. Pri naših ljubljenčkih pa bi morali veterinarji vsako žival obravnavati individualno in dobro poslušati želje stranke, upoštevati pasmo psa in verjetnost pojava določenih bolezni, ki so pasemsko specifične1
 

Literatura

  1. Root Kustritz MV. Determining the optimal age for gonadectomy of dogs and cats. JAVMA 2007; 231 (11): 1665-75. 
  2. Hart BL, Hart LA, Thigpen AP, Willits NH (2014) Long-Term Health Effects of Neutering Dogs: Comparison of Labrador Retrievers with Golden Retrievers. PLoS ONE 9(7): e102241. doi: 10.1371/journal.pone.0102241
  3. Salmeri KR, Olson PN, Bloomberg MS. Elective gonadectomy in dogs: a review. J Am Vet Med Assoc 1991; 198: 1183–92.
  4. Trevejo R, Yang M, Lund EM (2011) Epidemiology of surgical castration of dogs and cats in the United States. J Am Vet Med Assoc 238: 898–904.
  5. Moe L. Population-based incidence of mammary tumors in some dog breeds. J Reprod Fertil Suppl 2001; 57: 439–43.
  6. Beauvais W, Cardwell JM, Brodbelt DC. The effect of neutering on the risk of mammary tumours in dogs – a systematic review. J Small Anim Practice 2012; 53: 314–22. DOI: 10.1111/j.1748-5827.2012.01220.x
  7. Ru G, Terracini B, Glickman LT. Host related risk factors for canine osteosarcoma. Vet J  1998; 156: 31–9.
  8. Cooley DM, Beranek BC, Schlittler DL, Glickman MW, Glickman LT, et al. Endogenous gonadal hormone exposure and bone sarcoma risk. Cancer Epidemiol Biomarkers Prevent 2002; 11: 1434–40.
  9. Ware WA, Hopper DL. Cardiac tumors in dogs: 1982–1995. J Vet Intern Med 1999; 13: 95–103.
  10. Prymak C, McKee LJ, Goldschmidt MH, Glickman LT. Epidemiologic, clinical, pathologic, and prognostic characteristics of splenic hemangiosarcoma and splenic hematoma in dogs: 217 cases (1985). J Am Vet Med Assoc 1998; 193: 706–12.
  11. White CR, Hohenhaus AE, Kelsey J, Procter-Grey E. Cutaneous MCTs: Associations with spay/neuter status, breed, body size, and phylogenetic cluster. J Am Anim Hosp Assoc 2011; 47: 210–6.
  12. Villamil JA, Henry CJ, Hahn AW, Bryan JN, Tyler JW, et al. Hormonal and sex impact on the epidemiology of canine lymphoma. J Cancer Epidemiol 2009: 1–7. DOI: 10.1155/2009/591753
  13. Teske E, Naan EC, van Dijk E, Van Garderen E, Schalken JA. Canine prostate carcinoma: epidemiological evidence of an increased risk in castrated dogs. Mol Cell Endocrinol 2002; 197: 251–5.
  14. Knapp DW, Ramos-Vara JA, Moore GE, Dhawan D, Bonney PL, Young KE. Urinary bladder cancer in dogs, a naturally occurring model for cancer biology and drug development. ILAR J 2014;55(1):100–18.
  15. Polton GA, Brearley MJ. Clinical stage, therapy, and prognosis in canine anal sac gland carcinoma. J Vet Intern Med 2007; 21(2):274–80.
  16. Dow SW, Olson PN, Rosychuk RA, Withrow SJ. Perianal adenomas and hypertestosteronemia in a spayed bitch with pituitary-dependent hyperadrenocorticism. J Am Vet Med Assoc 1988; 192(10):1439–41.
  17. Torres de la Riva G, Hart BL, Farver TB, Oberbauer AM, McV Messam LL, et al. Neutering Dogs: Effects on Joint Disorders and Cancers in Golden Retrievers. PLOS ONE 2013; 8(2): e55937. DOI: 10.1371/journal.pone.0055937
  18. Hoffman JM, Creevy KE, Promislow DEL. Reproductive capability is associated with lifespan and cause of death in companion dogs. PLOS ONE 2013; 8(4): e6 1082. doi: 10.1371/journal.pone.0061082
  19. Zink MC, Farhoody P, Elser SE, Ruffini LD, Gibbons TA, et al.  Evaluation of the risk and age of onset of cancer and behavioral disorders in gonadectomized Vizslas. J Am Vet Med Assoc 2014; 244: 309–19.
  20. Witsberger TH, Villamil JA, Schultz LG, Hahn AW, Cook JL. Prevalence of, and risk factors for, hip dysplasia and cranial cruciate ligament deficiency in dogs. J Am Vet Med Assoc 2008; 232: 1818–24.
  21. Hess RS, Kass PH, Ward CR. Breed distribution of dogs with diabetes mellitus admitted to a tertiary care facility. J Am Vet Med Assoc 2000; 216: 1414–7.
  22. Beauvais W, Cardwell JM, Brodbelt DC. The effect of neutering on the risk of urinary incontinence in bitches – a systematic review. J Small Anim Pract 2012; 53(4):198–204.
  23. Forsee KM, Davis GJ, Mouat EE, Salmeri KR, Bastian RP. Evaluation of the prevalence of urinary incontinence in spayed female dogs: 566 cases (2003-2008). J Am Vet Med Assoc 2013; 242(7):959–62.
  24. Johnston SD, Root Kustritz MV, Olson PN. Testicular neoplasia. In: Johnston SD, Root Kustritz MV, Olson PN, eds. Canine and feline theriogenology. Philadelphia: WB Saunders Co, 2001; 324–7.
  25. Johnston SD, Root Kustritz MV, Olson PN. Ovarian neoplasia. In: Johnston SD, Root Kustritz MV, Olson PN, eds. Canine and feline theriogenology. Philadelphia: WB Saunders Co, 2001; 200–3, 459–61.
  26. Johnston SD, Root Kustritz MV, Olson PN. Uterine neoplasia. In: Johnston SD, Root Kustritz MV, Olson PN, eds. Canine and feline theriogenology. Philadelphia: WB Saunders Co, 2001; 221,470.
  27. Egenvall A, Hagman R, Bonnett BN, et al. Breed risk of pyometra in insured dogs in Sweden. J Vet Intern Med 2001; 15: 530–8.
  28. Lowseth LA, Gerlach RF, Gillett NA, et al. Age-related changes in the prostate and testes of the Beagle dog. Vet Pathol 1990; 27: 347–53.
  29. Wilson GP, Hayes HM Jr. Castration for treatment of perianal gland neoplasms in the dog. J Am Vet Med Assoc 1979; 174(12):1301–3.
Besedilo: asist. dr. Maja Zakošek Pipan, dr. vet. med., doc. dr. Tanja Plavec, dr. vet. med.
Fotografija: Tanja Plavec

Originalni članek si lahko preberete tudi v reviji Kinolog 2015, letn. 43, št. 9, str. 43-45.
 
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.