Rok Korljan - tekmovalec, trener in marker aktiven v IPO športu
IPO, disciplina C, vaje napada in obrambe je sestavni del mednarodnih tako imenovanih IPO programov, ki jih nadzoruje, ocenjuje in posodablja krovna svetovna kinološka organizacija FCI oz. tako imenovana »tehnična komisija« pri svetovni zvezi. Velikokrat ta disciplina pri o IPO športu neukih posameznikih zbuja nekakšen strah ali neodobravanje tega pasjega športa. Največkrat so razlogi precej pavšalne narave in se glasijo: »pri psih vzbujate agresijo«, »pse delate hude«, … in verjetno bi se našel še kakšen razlog, ki ga nepoznavalec lahko poda ob utemeljitvi svojega negativnega odnosa do tega pasjega športa.
 
No, v praksi pa ni čisto tako. Zato vam bom tu poizkušal opisati in razložiti, zakaj šolanje discipline C po IPO programih, ki jim na kratko, pogovorno rečemo kar »obramba«, ni škodljivo oz. ne povečuje tveganja za potencialno nevarnost, ki jo v urbanem okolju lahko predstavlja pes, seveda ob predpostavki, da šolanje in treningi potekajo v skladu s strokovnimi in etičnimi standardi šolanja in ob odgovornem lastništvu lastnikov treniranih psov.
 
Pri vajah obrambe se v bistvu dogaja nekakšen »spopad« med psom in človekom/markerjem, kjer vodnik psa s svojo kontrolo (poveljevanjem) nad psom sledi zahtevam pravilnikov IPO programov, glede na težavnostno stopnjo (IPO1, IPO2, IPO3). Situacije so zaradi natančno določenih pravil sila predvidljive in jih z lahkoto nadzorujemo. Same vaje so za psa zelo situacijsko pogojene in s tem je možnost zamenjave vaj obrambe pri IPO programih s situacijami v normalnem, vsakdanjem življenju praktično nična. Če na hitro opišemo, kaj se pri teh vajah dogaja, se sliši takole - iskanje nasprotnika/nepridiprava/markerja, čuvanje markerja, ob pobegih in napadih markerja pes te poizkuse ustavlja z ugrizom v zaščitni rokav, ob umiritvi markerja na povelje vodnika ta rokav spusti in nadaljuje s čuvanjem...vmes pa morata z vodnikom pokazati vodljivost v različnih situacijah, ki so zamišljene kot spremstva in čuvanja »nepridiprava«.
 
Skozi proces šolanja vaj obrambe trenerji/markerji v psu zbujajo različne nagone in čustvena stanja, kot so nagon plena, jeza (nekateri to imenujejo agresija), dominanca, želja po zmagi nad nasprotnikom ... znotraj prepletanja teh čustvenih stanj pa se pojavljajo zahteve vodnika v smislu kontrole nad psom v točno določenih situacijah. Torej, poenostavljeno lahko rečemo, da se pes spopada in bori z nasprotnikom/markerjem, od strani pa to borbo nadzira in usmerja vodnik psa s povelji, ki psu povedo kaj, kdaj in koliko se lahko spopada. Za ta šport morajo imeti psi določene karakterne lastnosti, ki so večinoma pasemsko pogojene, zato je potrebno omeniti, da za izvajanje teh vaj niso primerni vsi psi, še manj pa vse pasme. Pasme, ki jih najpogosteje srečujemo v tem športu, so tako imenovane službene pasme, pri katerih so skozi leta načrtne vzreje, bolj ali manj skrbne selekcije in s primernimi vzrejnimi kombinacijami posameznih primerkov znotraj pasem, »privzredili« te lastnosti. Te osnovne lastnosti so dobro izražen nagon plena, preko katerega se pes z markerjem spopada, dovolj velika mera dominance in poguma, ki psu omogočajo, da se pravilno odzove in prenaša navidezne grožnje in pritiske s strani nasprotnika/markerja ... in pa znotraj vseh teh čustvenih stanj zmožnost obvladovanja samega sebe, ko je to potrebno storiti ob vodnikovih poveljih. Za uspešno izvajanje teh vaj je torej potreben stabilen karakter psa, ki ni podvržen stresu in posledično z njim izzvanih vedenjskih anomalij, kot je npr. nekontrolirana popadljivost, ki je pogosto posledica nestabilnega karakterja pri psu. Seveda so lahko za okolico nevarni in popadljivi tudi psi, ki imajo dober, stabilen karakter, vendar pa gre v teh primerih izključno za nepravilno vzgojo in ne-kontrolo nad psom v smislu njegovega statusa znotraj odnosa vodnik – pes. Če poenostavimo, pes prevzame v krdelu med sabo in vodnikom vodilno vlogo in si jemlje pravico urejati medsebojne odnose po svoje. Karakterno močni, dominanti psi bodo torej kljub svoji stabilnosti ob nepravi vzgoji (pomanjkanje vodnikove avtoritete) razvili za urbano okolje nezaželena vedenja in lahko predstavljali grožnjo za okolico. Vendar so omenjena vedenja pri takšnih psih po večini plod dominance in nenehne želje dominantnih psov po izboljšanju svojega ranga oz. »vsem je treba pokazat, kdo je glavni«.  
 
Nezaželeno vedenje podobne vrste lahko razvijejo tudi nestabilni, ne-dominantni psi. Bistvena razlika med prvim in drugim primerom pa je v tem, da se dominantne pse s primerno vzgojo, šolanjem in predvsem s primernim odnosom med vodnikom in psom lahko kontrolira, so manj nepredvidljivi oz. se nezaželena vedenja sploh ne razvijejo. Pri nestabilnih karakterjih pa grožnja po nekontrolirani popadljivosti ostaja vedno prisotna, saj je osnova za le-to navadno strah/nesigurnost in posledično podvrženost stresu in frustraciji, ki lahko skupaj privedejo do neželenih vedenj. Omenjeni pasji šport oz. disciplina nam torej pomaga, da v vzrejnem smislu odberemo in favoriziramo športno uspešne pse, saj so ti uspehi tudi posledica trdnih in stabilnih karakterjev posameznih psov, ki jih prenašajo na svoje potomce. Seveda pa je predpogoj za uspešno in nemoteče sobivanje že omenjeno odgovorno lastništvo.
 
Poleg prednosti, ki nam jih šolanje vaj obrambe ponuja v vzrejno-selekcijskem smislu, naj omenim še eno, po mojem mnenju bistveno prednost, ki nam jo ukvarjanje s tem športom prinaša. Vaje obrambe oz. discipline C po IPO programih se večinoma, bolje rečeno praviloma, izvajajo v zelo visokih nagonih. Psi so med izvajanjem teh vaj dodobra fokusirani v izvedbo, to delajo radi, želja po borbi z markerjem in zmaga nad njim je zares velika. Ob vseh teh dražljajih, želji in konec koncev provokacijah s strani markerja, pa morajo psi kljub vsemu hipno ubogati svoje vodnike, spuščati zaščitni rokav na povelje, prenehati z borbo, fokus preusmerjati z markerja na vodnika in nazaj, slediti vodniku; skratka preklopi med borbo, grizenjem zaščitnega rokava in poslušnostjo/ubogljivostjo so hipni, kar zmorejo le psi z že prej opisanim stabilnim karakterjem. Povedati je treba, da v normalnem življenju pes večinoma nikoli ne »zaide« v situacije, ki bi bile tako stimulativne za njega, kot je izvajanje vaj v disciplini C. Torej samo na poligonu in pod popolnoma nadzorovanimi okoliščinami psa pripravimo do tako visoko čustveno nabitega stanja, a nas kljub takemu razpoloženju uboga. Zakaj nas potemtakem ne bi ubogal tudi v normalnih življenjskih okoliščinah, v vsakodnevnih situacijah, kjer ni razloga in pogojev za tak čustveni naboj? Mislim, da psu izkušnje iz treningov na poligonu dodobra pripomorejo, da se z lahkoto obvladuje v vsakdanjem življenju in je primeren za sobivanje urbanem okolju.
 
Rok Korljan se že 25 let ukvarja s  šolanjem psov, od tega 20 let kot tekmovalec, trener in marker aktiven v IPO športu. Njegovi varovanci so s svojimi psi v zadnjih letih krojili vrh IPO športa v Sloveniji in dosegali vrhunske rezultate na tekmovanjih najvišjega ranga v tujini.
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.