Pri belem dihurju (Mustela putorius furo) je pregled ustne votline in zob zelo pomemben del kliničnega pregleda. Najpogosteje ga opravimo v dveh delih. V prvem delu pregledamo ustno votlino na zavestni živali, v drugem delu pa opravimo pregled v splošni anesteziji. 
 

Pregled ustne votline na zavestni živali

Na zavestni živali ocenimo izgled lobanje in žvekalne mišičnine, pretipamo obrazni del glave, bezgavke, slinske žleze in čeljustni sklep ter smo pozorni na pretok zraka skozi nosnici in na prisotnost morebitnih izcedkov iz nosu in oči. Dihurja ustrezno fiksiramo in pri zaprtem gobcu privzdignemo ustnice, da ocenimo mehka tkiva ustne votline, lično ploskev zob ter ugriz. Pri tem se izogibamo uporabi zaščitnih gumijastih rokavic, ker guma bele dihurje močno privlači in nas lahko ugriznejo. Če beli dihur sam odpre gobec, ocenimo tudi ostale površine ustne votline. Pri pregledu ustne votline na zavestni živali dobimo le omejeno informacijo o zdravju ustne votline in zob. 
 

Popoln pregled ustne votline in zob belega dihurja v splošni anesteziji

Popoln pregled ustne votline in zob opravljamo v splošni anesteziji po načelih dobre klinične prakse in v skladu z vodili Ameriškega kolegija za veterinarsko stomatologijo (AVDC), ki jih prilagodimo belim dihurjem (Johnson-Delaney 2008, Milella 2006). Med pregledom natančno pregledamo vsa mehka tkiva ustne votline, odvzamemo zobni in parodontalni status ter najdbe kliničnega pregleda zabeležimo v stomatološki protokol. Pri pregledu zob se posvetimo morebitnim poškodbam trdih tkiv (npr. obrabi zob, zlomom zob, resorpciji zob) ter obzobnim tkivom. Zdravje obzobnih tkiv ocenimo s pregledom zob na majavost, izmerimo globino obzobnih žlebov (< 0.5mm) (Eroshin s sod. 2011) oz. žepov, morebitno recesijo dlesni ter vpletenost koreninskega razcepišča in vnetje dlesni. Obenem ocenimo tudi količino mehkih in trdih zobnih oblog. Klinični pregled dopolnimo z rentgenskim slikanjem vseh zob, saj lahko klinično pomembne spremembe na koreninah zob najdemo tudi na sicer klinično zdravih zobeh. Celotno zobovje pri belem dihurju lahko rentgensko slikamo z 8 projekcijami v 10 minutah. Obvezno pa rentgensko slikamo klinično prizadete zobe, saj le tako natančno opredelimo obseg bolezni ali poškodbe in pravilneje načrtujemo morebiten kirurški poseg. Rentgensko slikanje je nujno pred kakršnimkoli posegom na zobeh tudi zato, da ocenimo anatomijo zob, saj so variacije v anatomiji korenin pri belih dihurjih pogoste (Nemec s sod. 2015). Če pa ocenimo, da je potrebna dodatna slikovna diagnostika (npr. pri poškodbah glave ali novotvorbah), opravimo računalniško tomografijo (CT) ali, redkeje, ultrazvok ali magnetno-resonančno slikanje (MRI). 

 

Najpogostejše bolezni zob in ustne votline pri belih dihurjih in osnove zdravljenja

Parodontalna bolezen

Parodontalna bolezen je najpogostejša okužba pri psih, ki jo povzročajo bakterije v zobnih oblogah in velikokrat napreduje do mere, da so zobje nepovratno prizadeti ali celo izpadejo (Harvey s sod., 1984). Tudi pri belih dihurjih se pri vseh živalih pojavljajo zobne obloge in z njimi povezano vnetje dlesni (gingivitis), ki na podoben način kot pri psih in mačkah napreduje v izgubo obzobnih tkiv (parodontitis) in v končni fazi v izgubo zob (Nemec s sod. 2015; Johnson-Delaney 2008, Milella 2006, Verstraete 2003). Pri nastanku in razvoju parodontalne bolezni pri belih dihurjih naj bi veliko vlogo igrala prehrana; mehka in vlažna hrana bolj pospešuje nalaganje oblog (Verstraete 2003). Zanimivo je, da pri belih dihurjih v Sloveniji zaenkrat opažamo, da bolezen redko zelo napreduje tudi pri starejših živalih (Nemec s sod. 2015), kar je bilo sicer že omenjeno za drugo populacijo belih dihurjev (Eroshin s sod. 2011).
Parodontalna bolezen zahteva zdravljenje. Dokler je vnetje omejeno na dlesen, je bolezen ozdravljiva, če odstranimo vzrok – bakterije v zobnih oblogah. To dosežemo s toaleto ustne votline, kjer z zoba pod in nad dlesnijo mehansko odstranimo zobne obloge (AVDC; Verstraete 2003). Žival mora biti za tak poseg intubirana, žrelo dodatno obloženo z zloženci in nujno je stalno odsesavanje tekočine, da preprečimo vdih aerosola in tekočin (AVDC). Uporabimo tubuse brez zračnega mešička (angl. cuff), zunanjega premera od 2,5 do 4 mm, odvisno od velikosti živali. Žival po navadi leži na hrbtu v blazini na posebej prirejeni mizi, ki omogoča stalen odtok tekočin. Če pa je bolezen napredovala in je izgubljenega več kot polovica prirastišča zoba ali je izpostavljeno razcepišče korenin pri več-koreninskih zobeh, je potrebno prizadete zobe izdreti (AVDC). Če je parodontalno zdravljenje s toaleto ustne votline edini poseg so dodatna zdravila (npr. protibolečinska zdravila, antibiotiki) potrebna le v izjemnih primerih, sicer simptomatsko zdravimo glede na obsežnost posega. Prav tako kot profesionalno parodontalno zdravljenje je nujna ustna higiena doma (AVDC). Žal je pri belih dihurjih ščetkanje zob le redko možno, zato svetujemo primerno prehrano (Verstraete 2003) in redne (letne) preglede pri veterinarju ter redno odstranjevanje zobnih oblog (Johnson-Delaney 2008). 
 

Zlomi zob

Zlome zob opažamo pri večini belih dihurjev in pri večini so prizadeti grabilci zgornje čeljusti (Nemec s sod. 2015), ki so pri belih dihurjih najbolj izpostavljeni (Johnson-Delaney 2008). Večina zlomov zob je kompliciranih (zobna pulpa je izpostavljena) (Nemec s sod. 2015, Eroshin s sod. 2011), kar se smatra za izjemno boleče stanje (AVDC). Izpostavljenost zobne pulpe vodi v okužbo in pulpitis (Harran-Ponce s sod. 2002), ki sčasoma privede do odmrtja zobne pulpe ter posledično lahko do vnetja obzobnih tkiv na vršku korenine zoba, obzobnih ognojkov, osteomielitisa ali celulitisa (Verstraete 2003). Pri dolgotrajnem vnetju pride tudi do resorpcije vrška korenine zoba (Fiani in Arzi, 2010). Kljub opisanemu pa rentgensko na vrških korenin zlomljenih zob pri belih dihurjih sorazmerno redko opažamo spremembe, tipične za periapikalne procese (Nemec s sod. 2015). Ne glede na to pa vedno svetujemo, da se zlomljeni zob z izpostavljeno zobno pulpo ustrezno obravnava, pri čemer tak zob lahko izderemo ali, zlasti grabilce, endodontsko zdravimo (Johnson-Delaney 2008; Milella 2006, Verstraete 2003). 
 

Obraba zob (atricija in abrazija)

Obrabo zob opažamo pri večini živali, čeprav je število prizadetih zob pri posamezni živali sorazmerno majhno (Nemec s sod. 2015, Eroshin s sod. 2011). Obraba zob živali ne predstavlja težave, razen če obraba zoba izjemno hitro napreduje in je tako obsežna, da se izpostavi zobna pulpa. Če s kliničnim pregledom ugotovimo, da je zobna pulpa izpostavljena, je potrebno zdravljenje zoba kot smo opisali za zlomljene zobe.
 

Resorpcija zob

Resorpcija zob se pri belih dihurjih pojavlja sicer redko, rentgensko pa lahko diagnosticiramo vnetno resorpcijo, ki je povezana z okužbami zobne pulpe poškodovanih zob ali zob, prizadetih s parodontitisom (Nemec s sod. 2015; Fiani in Arzi 2010; Peralta s sod. 2010). To zahteva zdravljenje, pri čemer je indicirano izdrtje zoba. Redkeje pri starejših živalih opažamo nadomestno resorpcijo korenin (Nemec s sod. 2015, Peralta s sod. 2010), ki večinoma ne zahteva zdravljenja.
 

Nepravilen ugriz in manjkajoči ali nadštevilčni zobje

Nepravilen ugriz se pri belih dihurjih pojavlja redko, če govorimo o skeletnih napakah, medtem ko so napake v položaju zob, zlasti drugih sekalcev spodnje čeljusti, lahko pogoste (Nemec s sod. 2015; Eroshin s sod. 2011). Če diagnosticiramo nepravilen ugriz, moramo ugotoviti, ali takšen ugriz živali povzroča težave (npr. poškodbe mehkih tkiv zaradi nepravilnega položaja zob). Če ugotovimo, da je nepravilen ugriz travmatski, je potrebno zdravljenje, sicer pa ne. 
Podobno velja za manjkajoče zobe, kar je tudi redka najdba. Vsekakor pa moramo ugotoviti, ali zob dejansko manjka. Če pa z rentgenskim slikanjem ugotovimo, da klinično manjkajoči zob ni izrasel, ali pa se je zlomil in je v čeljusti ostala korenina, kar najpogosteje opažamo pri sekalcih spodnje čeljusti (Nemec s sod. 2015), je potrebno zdravljenje.
Nadštevilčni zobje se pri belih dihurjih pojavljajo občasno, največkrat opazimo nadštevilčni sekalec v zgornji čeljusti (Nemec s sod. 2015; Milella 2006). Nadštevilčni zobje živali večinoma ne povzročajo težav, lahko pa jih zaradi natlačenosti zob in posledično večjega nabiranja zobnih oblog prej prizadane parodontalna bolezen (Milella 2006). Če pri živali opazimo zaostale mlečne zobe, svetujemo izdrtje le-teh (Milella 2006).
 

Novotvorbe in druge bolezni

Novotvorbe ustne votline se pri belih dihurjih pojavljajo redko, opisan pa je ploščatocelični karcinom (Nemec s sod. 2015; Graham s sod. 2006, Verstraete 2003). Podatkov o novotvorbah ustne votline in njihovem biološkem obnašanju pri belih dihurjih je izjemno malo, zato pri diagnostičnih in terapevtskih postopkih ter postavitvi prognoze znanje zaenkrat zajemamo iz medicine psov in mačk (Graham s sod. 2006).
V literaturi je opisano tudi preraščanje dlesni, povezano z določenimi terapijami (Moore s sod., 1979), sialocele (Milella 2006) ter ekstruzija grabilcev, ki bi lahko bila normalen pojav (Nemec s sod. 2015, Eroshin s sod. 2011).
 

Anestezija in oskrba belega dihurja pri pregledu in posegu v ustni votlini

Pred uvodom v splošno anestezijo dobro ocenimo splošno klinično stanje živali. Mnogi beli dihurji imajo lahko prikrita kronična obolenja (inzulinom, bolezni srca, …), ki jih je potrebno pred popolnim stomatološkim pregledom in/ali posegom ustrezno diagnosticirati in zdraviti. Popolni pregled ustne votline najpogosteje opravimo v kratki (15 minutni) splošni plinski anesteziji z izofluranom ali sevofluranom, ki ga dovajamo preko obrazne maske. V primeru dolgotrajnejšega in/ali bolečega posega (izdiranje zob, …) v ustni votlini, pa uporabimo kompleksnejše, multimodalne anestezijske protokole. Za premedikacijo uporabimo različna zdravila (atropin, butorfanol, midazolam in druga), žival intubiramo, anestezijo pa vzdržujemo preko traheotubusa z izofluranom ali sevofluranom, po potrebi žival tudi asistirano predihavamo. Tekočinsko terapijo dovajamo preko venske kanile, ki jo vstavimo v doglavno veno (v. cephalica).  Pri vseh anesteziranih živalih nadzorujemo življenjske parametre (delovanje srca, periferni pulz, telesno temperaturo, krvni tlak, …). Med anestezijo vzdržujemo telesno temperaturo z ogrevanjem živali. Beli dihurji se med anestezijo lahko hitro podhladijo in razvijejo hude zaplete, ki se lahko končajo s poginom živali. Po posegu žival prebudimo v inkubatorju z nadzirano stalno temperaturo. Bolečino blažimo z nesteroidni protivnetnimi zdravili (meloksikam) in/ali opioidi (tramadol). 
 
Literatura
  • AVDC: www.avdc.org, 17.11.2015
  • Eroshin VV, Reiter AM, Rosenthal K, Fordham M, Latney L, Brown S, Lewis JR. Oral examination results in rescued ferrets. J Vet Dent 2011;28(1):8-15.
  • Fiani N, Arzi B. Diagnostic imaging in veterinary dental practice. Endodontic disease. J Am Vet Med Assoc 2010;236(1):41-43. 
  • Graham J, Fidel J, Mison M. Rostral maxillectomy and radiation therapy to manage squamous cell carcinoma in a ferret. Vet Clin Exot Anim 2006;9:701-706.
  • Harrán-Ponce E, Holland R, Barreiro-Lois A, López-Beceiro AM, Pereira-Espinel JL. Consequences of crown fractures with pulpal exposure: histopathological evaluation in dogs. Dent Traumatol 2002;18(4):196-205.
  • Harvey CE, Shofer FS, Laster L. Association of age and body weight with periodontal disease in North American dogs. J Vet Dent 1984; 11: 94-105.
  • Johnson-Delaney CA. Diagnosis and treatment of dental disease in ferrets. J Exotic Pet Med 2008;17(2):132–137.
  • Milella L. Oral and dental conditions in ferrets. UK Vet 2006;11(4):1-3.
  • Moore PA, Smudski JW, Hopper S. Diphenylhydantoin induced gingival hyperplasia in ferrets: A precautionary note. J Dent Res 1979;58:1812-1814.
  • Nemec A, Zadravec M, Račnik J. Oral and dental diseases in a population of domestic ferrets (Mustela putorius furo) and European polecats (Mustela putorius). V: 13th World Veterinary Dental Congress and 29th Annual Veterinary Dental Forum, Monterey, Oct. 29 - Nov. 1, 2015. Proceedings. Monterey: Veterinary Dental Forum, 2015, str. [1-2].
  • Peralta S, Verstraete FJ, Kass PH. Radiographic evaluation of the types of tooth resorption in dogs. Am J Vet Res 2010;71(7):784-793. 
  • Verstraete FJM. Advances in diagnosis and treatment of small exotic mammal dental disease. Seminars Avian Exotic Pet Med 2003;12(1):37-48.
Avtorji: doc. dr. Ana Nemec, asist. dr. Marko Zadravec, doc. dr. Jožko Račnik

Originalni prispevek je bil objavljen v Vestniku Veterinarske zbornice Slovenije 2016, letn. 11, št. 1, str. 32-34.
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.