Urolitiaza (Urolithiasis) je prisotnost sečnih kamnov v sečilih. Sečni kamni so pogost vzrok težav pri mačkah ter psih in najpogosteje nastanejo v sečnem mehurju, redkeje pa v sečnici, sečevodu ali ledvicah.  Natančnega vzroka za nastanek sečnih kamnov ne poznamo, na njihov nastanek vpliva več dejavnikov, kot so pasma, spol, starost, okužbe sečil, prehrana itd. Sečni kamni nastanejo zaradi porušenega ravnotežja med izločanjem vode in topljencev iz organizma, ki ga povzročijo različni patološki procesi v organizmu. Klinični znaki, ki lahko ostanejo prikriti dalj časa, so boleče, pekoče ali ovirano uriniranje (disurija), krvav urin (hematurija), pogosto uriniranje (polakisurija), povišana telesna temperatura, bolečina v trebuhu in otopelost (letargija).(1)



Sestava in zgradba sečnih kamnov sta različni. Pogosti so kamni struvitnega tipa  (magnezijev amonijev fosfat), kamni iz kalcijevega oksalata ter mnogi drugi. Sečne kamne ugotovimo pri kliničnem pregledu (palpacija), s pregledom urina in urinskih sedimentov, z rentgenskim slikanjem z in brez kontrasta, z ultrazvočno preiskavo trebuha in z drugimi metodami.


Brahicefalični sindrom - Krajšanje mehkega neba in razširitev nosnic 

Brahicefalični sindom je posledica izbranega parjenja določenih brahicefaličnih vrst, da bi še bolj poudarili njihov značilni videz skrajšanega in ravnega obraza, predvsem gobčka. Pogosto se pojavlja pri pasmah mops, francoski buldog, angleški in ameriški buldog, shih tzu itd. Ti psi imajo na področju nosu, grla, mehkega neba in žrela številne gube in deformacije mehkih tkiv, ki onemogočajo normalen pretok zraka. Zaradi tega imajo težave pri dihanju in posledično pri uravnavanju telesne temperature. Psi z brahicefaličnim sindromom imajo značilno prisotno eno ali več anatomskih ali funkcionalnih  nepravilnosti, kot so zožene nosnice in nosni predor, zapora nosnega dela žrela ter hoan, predolgo in zadebeljeno mehko nebo, laringealne vrečke (izvihanje sluznice grla) in zožen sapnik (podvrženi so predvsem angleški buldogi). Stanje se počasi slabša in po več letih oteženega dihanja lahko pride tudi do kolapsa grla.

Klinični znaki živali pri brahicefaličnem sindromu so glasno, oteženo dihanje, napor pri vdihu, piskajoči dihalni šumi, težave pri spanju, smrčanje, težje požiranje, zaradi slabše oksigenacije tkiv lahko pride do cianoze ali modrikastih sluznic. Takšni psi težje prenašajo vročino in napor ter se mnogo prej utrudijo. Čeprav veliko vzrediteljev, skrbnikov in celo veterinarjev trdi, da je tako dihanje pri brahicefaličnih pasmah normalno, je zelo pomembno zavedanje, da govorimo o pasemsko značilnem dihanju, ki pa nikakor ni normalno in je lahko v končnem stadiju ali ob enem od napadov za žival celo usoden. Zdravljenje je predvsem kirurško. Najpogosteje se opravi krajšanje mehkega neba in razširitev nosnic.
Pri pacientih z napredovalim stanjem bolezni se odstrani tudi laringealne vrečke, mandlje in nosne školjke. Odstranitev laringealnih vrečk ni rutinski poseg, saj lahko na tem mestu nastane brazgotina in posledično zoženje grla.(2)


Klinični primer

Skrbniki so devetletno psičko  pasme mops pripeljali na Kliniko za male živali Veterinarske fakultete v Ljubljani, ker so opazili, da ima krvav urin (hematurija). S kliničnim pregledom in ultrazvočno preiskavo smo postavili diagnozo urolitiaza v sečnem mehurju, zaradi česar smo svetovali kirurško odstranitev sečnih kamnov. Ker je psička že dalj časa kazala znake izrazitega brahicefaličnega sindroma, smo se s skrbnikom po daljšem pogovoru odločili, da v isti anesteziji opravimo tudi krajšanje mehkega neba in širitev nosnic. Pri endoskopskem pregledu smo ugotovili, da ima močno zadebeljeno in podaljšano mehko nebo, ki je zakrivalo vhod v grlo in sapnik. V grlu so bile zaradi dalj časa trajajočih težav že vidne laringealne vrečke (izvihki sluznice grla). Pred operacijo smo v sečni mehur vstavili urinski kateter in odstranili urin. V področju nad mehurjem smo naredili 7 cm rez v trebušno steno, da smo lahko mehur izvlekli iz trebušne votline. 



Slika 1 in 2. Med operacijo izpostavljen sečni mehur ter rez v steno sečnega mehurja. (Foto: Anja Erbežnik)
 
V steno mehurja smo nastavili držalne šive in napravili 3 cm rez. Iz mehurja smo odstranili 2 x 1 x 0,5 cm velik sečni kamen, ki smo ga poslali na analizo. Pozorno smo pregledali preostali del sečnega mehurja in ga sprali s fiziološko raztopino, da bi odstranili  morebitni urinski pesek. Steno mehurja smo zašili z enostavnim tekočim šivom z monofilamentnim resorbilnim šivalnim materialom. Po končanem šivanju smo preverili tesnjenje šivov in trebušno steno rutinsko zaprli, trebušno fascijo, podkožje in kožo smo zašili z enostavnim tekočim šivom z resorbilnim šivalnim  materialom.


Slika 3. Odstranjen sečni kamen. (Foto: Anja Erbežnik)

Uspešni odstranitvi sečnega kamna iz sečnega mehurja je sledil kirurški poseg krajšanja mehkega neba in razširitve nosnic. Nosnici smo razširili tako, da smo s skalpelom izrezali trikotnik tkiva,  s tem smo nosnici odprli in  omogočili lažji pretok zraka pri dihanju. Rani v nosnicah smo zašili  z monofilamentnim šivalnim materialom, ki se razgradi sam, zato šivov ni treba  odstranjevati. Na mestu reza je smrček po operaciji roza obarvan, a v naslednjih mesecih ponovno pigmentira do črne barve. 


Slika 4. Položaj psičke za operacijo nosnic.




Slika 5, 6 in 7. Razširitev nosnic, primerjava nosnice pred in po posegu ter končni rezultat oženja nosnic. (Foto: Anja Erbežnik)

Pred posegom na mehkem nebu namestimo psičko v  primeren položaj , nato skozi usta s posebno kirurško tehniko stanjšamo in skrajšamo mehko nebo. Paziti moramo, da ne odstranimo premalo tkiva, saj se bodo tako dihalne težave nadaljevale, če odstranimo preveč tkiva, pa ima lahko pes težave s požiranjem in aspiracijo hrane. Mehko nebo smo zašili z resorbilnim šivalnim materialom, zato šivov ne odstranjujemo. Žival nekaj dni hranimo s primerno hrano, npr. koščki mesa in makaroni ali rižem.


Slika 8. Položaj pacienta med operacijo. (Foto: Anja Erbežnik)


Slika 9. Predolgo mehko nebo pred posegom. (Foto: Anja Erbežnik)

Ker se je psička  iz anestezije prebudila brez zapletov in se je po posegu dobro počutila, je šla že isti dan v domačo oskrbo. Vodo smo psički lahko ponudili, ko se je popolnoma zbudila iz anestezije, skrbniku pa svetujemo, da ji hrano ponudi šele čez pol dneva do dan po operaciji, da ne bi prišlo do dodatnih poškodb sluznice, ki je po operaciji lahko še nekaj časa občutljiva ter rahlo zatečena.(2) Skrbnike živali vedno opozorimo, da so prvih nekaj dni po operaciji njihovega psa pozorni na morebitne zaplete, kot so davljenje, bruhanje, kašljanje, oteženo dihanje. V primeru težav morajo priti čim prej na kliniko, da psa pregledamo in mu nudimo ustrezno terapijo.


Viri

  1. Bowles M., DVM, DACVIM, Stalking stones: An overview of canine and feline urolithiasis, 2008, Veterinary Medicine.
  2. Erjavec Vladimira, Brahicefalični sindrom pri psih, 2014. 
  3. Koch, A., Arnold, S., Hubler, M., Montavon, P. M., 2003, Brachycephalic Syndrome in Dogs, Compendium - www.vetlearn.com, Vol. 1, No. 1., 48 -55.
Avtorica: Anja Erbežnik, študentka 4. letnika, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Mentorica: doc. dr. Vladimira Erjavec, dr. vet. med
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.