Brahicefalične pasme psov postajajo vedno bolj priljubljene. Selektivno parjenje, da bi tako dosegli značilni brahicefalični videz s skrajšanim obraznim delom glave, pa povzroča številne hude zožitve zgornjega dela dihalnih poti. 
 
Te živali imajo velike težave z dihanjem in ohlajanjem, težave pa se stopnjujejo pri višjih zunanjih temperaturah in pri stresu. Bolezensko stanje prizadene tako samce, kot  tudi samice in čeprav je zaznavno že ob kotitvi, ponavadi lastniki ne poiščejo strokovne pomoči pred drugim ali tretjim letom starosti živali. Čeprav je brahicefalični sindrom pri psih že dolgo, postajajo v zadnjih letih značilni simptomi veliko resnejši in se pojavljajo že pri zelo mladih živalih. Zdravljenje je kirurško in uspešno le, če ga opravimo pravočasno. 
 

Pasme, pri katerih je brahicefalični sindrom pogost

Zaradi mnenja, da so živali s potlačenim gobčkom ljubke, je selekcija dobila nerazumne razsežnosti. Pri krajšanju obraznega dela glave so se močno skrajšale določene kosti glave, vsa mehka tkiva pa so ostala nespremenjena in so se morala zgnesti na dolžino nekaj centimetrov . Stanje najlaže ponazorimo z odstiranjem zavese z okna, ko se zavesa nabere v debelo, nagubano gmoto. Enako se zgodi pri živalih z brahicefaličnim sindromom, kjer tvorijo mehka tkiva nosu in grla številne gube in deformacije, ki močno ovirajo pretok zraka pri dihanju. Brahicefalični sindrom se pojavlja pri pasmah, ki imajo nesorazmerno kratko glavo in gobček, to so mops, bostonski terier, angleški buldog, francoski buldog, pekinčan, shih tzu in nekatere druge pasme ter križanci teh pasem. 
 

Anatomske deformacije, ki povzročajo zožitev zgornjih dihalnih poti

Brahicefalični sindrom predstavlja zoženje zgornjega dela dihal, za katerega je značilna ena ali več anatomskih ali funkcionalnih nepravilnosti, kot so:
  • zožene nosnice (slika 1, levo), 
  • zožen nosni preddvor (vestibulum), 
  • nosne školjke, ki so nepravilnih oblik in povečane (displastične in hiperplastične konhe), 
  • zapora nosnega dela žrela (obstrukcija nazofaringealnega meatusa)
  • zapora odprtin (hoan). Hoane so odprtine, prek katerih se obe polovici nosne votline odpirata v žrelo. Do zaprtja pride zaradi spremenjene školjke, ki se obrne proti žrelu;
  • predolgo in zelo zadebeljeno mehko nebo (slika 2 in 4), 
  • sesedeno grlo (kolaps larinksa), 
  • izvihanje sluznice grla v obliki laringealnih vrečk (slika 3) in 
  • zožen (hipoplastičen) sapnik (predvsem pri angleških buldogih, mopsih).
          
Slika 1. Na levi sliki zožene nosnice pri mopsu pred operacijo, na desni takoj po operaciji (Foto: Erjavec)
 


Slika 2. Levo: Zadebeljeno in predolgo mehko nebo (bela puščica), ki skoraj povsem zapira grlo (žival ima v sapnik vstavljen tubus – modra puščica), črni puščici nakazujeta povečana mandlja, ki ne ležita v mandljevi ugreznini (kripti); desno: krajše mehko nebo (bela puščica) po kirurškem posegu (Foto: Erjavec).

Slika 3. Puščici nakazujeta otečeno sluznico grla, imenovano izvihanje laringealnih vrečk (Foto: Erjavec).
 
Slika 4. Grlo pri nemškem ovčarju; razločno je vidna odprtina, ki vodi v sapnik (Foto: Erjavec).
 

Klinični znaki

Klinični znaki, ki se pojavljajo pri brahicefaličnem sindromu, so odvisni od tega, koliko anatomskih struktur je spremenjenih in v kakšni meri. Značilni klinični znaki so:
  • glasno dihanje,
  • sikajoči in piskajoči šumi pri dihanju zaradi zožitev zgornjih dihalnih poti (stridor), 
  • povečan napor ob vdihu, 
  • hiter in otežen izdih,
  • težave pri spanju, 
  • smrčanje, 
  • pogosto davljenje (spahovanje), 
  • težje požiranje, 
  • široka stoja prednjih nog, 
  • nezmožnost fizičnih naporov, 
  • modrikavost sluznic (cianoza) in 
  • izguba zavesti (kolaps). 
Znaki se ob naporu, razburjenju in višji zunanji temperaturi stopnjujejo. Povečan napor ob vdihu lahko povzroči  vnetje in oteklino (edem) sluznice grla in žrela, kar pa spet  povzroči izvihanje laringealnih vrečk (grlne sluznice) (slika 3), to pa še dodatno zoži prehod zraka in otežuje dihanje. Mandlja, ki ponavadi ležita v tonzilarnih kriptah, zaradi stalnega oteženega dihanja otečeta in se obrneta v grlo (slika 2). V preteklosti je prevladovalo mnenje, da so dihalne težave in omejena telesna aktivnost posledica zoženega ali neprehodnega zgornjega dela dihalnih poti, zaradi česar je omejeno dihanje. Dandanes pa je znano, da ima nos pri psu zelo pomembno vlogo pri uravnavanju telesne temperature (termoregulacija). Psi fiziološko dihajo skozi nos, zato jim oteženo ali onemogočeno dihanje skozi nos predstavlja veliko težavo, ker se pri fizičnem naporu, razburjenju ali višji temperaturi okolja niso več sposobni ohlajati. V takem primeru lahko psu naraste telesna temperatura in začne še hitreje dihati. Zaradi pregrevanja ter povečanega telesnega napora in razburjenja se poveča potreba po kisiku. Vendar pes z zelo hitrim in plitvim dihanjem v organizem ne dobi dovolj kisika (postane hipoksičen) in se sam ni sposoben ohladiti. Če psu v takem stanju nemudoma ne nudimo ustrezne prve pomoči, se znajde v nekakšnem začaranem krogu pregrevanja in pomanjkanja kisika, zaradi česar lahko kolabira in pogine.  
 

Anestezija živali z brahicefaličnim sindromom

Za pomiritev brahicefaličnih psov ne uporabljamo globoke sedacije, ker se lahko zmanjša mišični tonus zgornjih dihalnih poti (žrela in grla), kar samo še oteži dihanje ali povzroči zaporo dihalnih poti. Pri teh pasmah je lahko otežena vstavitev tubusa v sapnik (intubacija), pri čemer lahko pride do draženja vagusnega živca. To povzroči počasno bitje srca (bradikardijo) ali celo zastoj srca. Za pomiritev brahicefaličnih psov lahko uporabljamo nizke odmerke opioidnih analgetikov in skrbno nadzorujemo njihovo dihanje. Poleg opioidov lahko uporabljamo tudi nesteroidne analgetike. Pred uvodom v anestezijo psu pet minut dovajamo kisik tik pred smrček, da zagotovimo rezervo kisika za čas uvoda v anestezijo. Uvod v anestezijo naj bo čim hitrejši, intravenski, da živali čim prej vstavimo tubus v sapnik in jo začnemo predihavati. Uvoda v anestezijo ne počnemo z masko ali v indukcijski komori, ker traja predolgo. Za uvod v anestezijo lahko uporabljamo propofol, ketamin in benzodiazepine. Anestezijo ohranjamo s hlapnim anestetikom izofluranom ali sevofluranom, da je zbujanje čim hitrejše. Tubus iz sapnika odstranimo čim kasneje, ponavadi šele tedaj, ko žival zavzame prsni položaj (slika 6). Zbujamo jo v bližini dovoda kisika, da ji v primeru, če bi bilo po odstranitvi tubusa iz sapnika dihanje oteženo, lahko dovajamo kisik z masko in ji držimo jezik, da sprostimo dihalne poti. Vedno imamo pripravljene tudi stvari, ki jih potrebujemo za morebitno vnovično vstavitev tubusa v sapnik. 

Slika 5. Pri zbujanju iz anestezije pustimo tubus v sapniku, dokler ga pes tolerira (Foto: Erjavec).
 

Zdravljenje

Zdravljenje je predvsem kirurško. Hujšanje pri prekomerno rejenih živalih lahko nekoliko omili klinične znake, a se moramo zavedati, da dolgotrajno oteženo dihanje povzroča trajne degenerativne spremembe dihal, zato ima kirurški poseg pri starejših živalih le redko pričakovane rezultate. Kirurško zdravljenje največkrat vključuje širjenje nosnic (slika 1, desno) in krajšanje mehkega neba (slika 2, desno, in slika 6), pri težjih pacientih pa je treba odstraniti tudi mandlje, laringealne vrečke in nosne školjke  (lasersko vodena turbinektomija). Nekateri avtorji svetujejo širjenje nosnic zelo zgodaj, ko so živali stare od 3 do 4 mesece. Tudi za krajšanje mehkega neba se odločimo razmeroma zgodaj, to je pri starosti 4 do 24 mesecev, saj tako preprečimo degeneracijo grlnih hrustancev in sesedanje grla, ki ju kirurško ne moremo več popraviti. Izvihane sluznice grla ali tako imenovanih laringealnih vrečk ne odstranjujemo rutinsko, ker je poseg  povezan z velikim tveganjem za nastanek brazgotine, in s tem za hudo zožitev grla.

Slika 6. Kirurško krajšanje mehkega neba (Foto: Erjavec).
 

Okrevanje po operaciji in možni zapleti 

Načinov krajšanja mehkega neba je več, velikega pomena pa je, da mehko nebo skrajšamo ravno prav; če ga skrajšamo premalo, se bodo nadaljevale dihalne težave, če pa  ga skrajšamo preveč, bo imel pes težave s požiranjm hrane. Ker pri prekomernem skrajšanju mehko nebo ne bo v celoti opravljalo funkcije, bo hrana zahajala v sapnik in nosni del žrela, kar lahko pripelje do vnetja nosnih votlin (rinitisa), sinuzitisa in aspiracijske pljučnice.
Po operaciji poskrbimo, da se žival mirno zbudi iz anestezije. Psa budno spremljamo, da takoj odkrijemo morebitne dihalne težave in takoj ukrepamo. Kljub kirurškemu posegu, s katerim razširimo zožene dihalne poti, lahko kmalu po odstranitvi tubusa iz sapnika pride zaradi krvavitve, otekline in krvnih strdkov do vnovične zapore dihalnih poti. Po operaciji se lahko pojavi kašljanje in davljenje. Vodo lahko ponudimo živali, ko je popolnoma zbujena iz anestezije, to pa je ponavadi po 6 do 12 urah, hrano pa ji ponudimo šele po 12 do 24 urah. Prezgodnje hranjenje namreč lahko povzroči poškodbo otečenih tkiv, kar oteklino še dodatno poveča in lahko povzroči dušenje ali aspiracijo hrane. Priporočeno je enodnevno ali dvodnevno hospitaliziranje živali, ponavadi pa gredo v domačo oskrbo zvečer na dan operacije, če se seveda do tedaj ne pride do zapletov. 
Zelo pomembno pa je, da se lastniki živali z brahicefaličnim sindromom zavedajo, da bo žival po operaciji lažje in bolj tiho dihala, ne smejo pa pričakovati, da bo dihanje neslišno, kot je, denimo, pri nemškem ovčarju ali kateri drugi pasmi z normalno (mezocefalno) obliko glave. 
 

Pomembno

  • Preden psa kupimo, se dobro poučimo o pasmi in njeni nagnjenosti k bolezenskim stanjem ter preverimo, kakšne dihalne težave imajo sorodniki psa.
  • Psa peljemo na pregled k veterinarju dovolj zgodaj (pri prvem pojavu glasnega in oteženega dihanja, ponavadi že pri 4 do 6 mesecih) in se po priporočilu odločimo za kirurški poseg.
  • Izogibamo se okoliščinam, povezanimi s povečano potrebo po dihanju in hlajenju, to pa so stres, vročina, prevelika telesna aktivnost.
  • Zaradi nevarnost zadušitve se pri psih z brahicefaličnim sindromom izogibamo globokim pomiritvam pri manjših posegih, varnejša je splošna anestezija, kjer laže nadzorujemo dihanje.
 
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
 
Besedilo: doc. dr. Vladimira Erjavec, dr. vet. med in asist. dr. Barbara Lukanc, dr. vet. med. 
Fotografije: Arhiv KKMŽ
 
Literatura
Cuvelliez S, Rondeny Y. Canine breed-specific problems. In: Greene SA. Veterianry anesthesia and pain management secrets. Philadelphia, Hanley & Belfus, 2002: 233-7.
McKelvey D, Hollingshead KW. Anesthetic problems and emergencies. In: McKelvey D, Hollingshead KW. Veterinary anesthesia and analgesia. Missouri: Mosby, 2003: 238-85.
McKelvey D, Hollingshead KW. Anesthetic agents and techniques. In: McKelvey D, Hollingshead KW. Veterinary anesthesia and analgesia. Missouri: Mosby, 2003: 119-63. 
Oechtering GU, Hueber JP, Oechtering TH, Noeller C. Laser Assisted Turbinectomy (LATE) - Treating brachycephalic airway distress at its intranasal origin. Vet Surg 2007a; 36: E18.
Oechtering GU, Hueber J, Kiefer I, Nöller C. Laser assisted turbinectomy (late) - a novel Approach to Brachycephalic Airway Syndrome. Vet Surg 2007b; 36: E11.
Oechtering TH, Oechtering GU, Nöller C. Structural characteristics of the nose in brachycephalic dog breeds analysed by computed tomography. Tieraerztl Prax 2007; 35: 177-87
Oechtering GU. Brachycephalic syndrome – new information on an old congenital disease. Focus 2010; 2-9.
Posner LP. Pre-anaesthetic assessment. In: Seymour C, Duke-Novakovski T. BSAVA Manual of Canine and Feline anaesthesia and analgesia. 2nd ed. Gloucester: BSAVA, 2007: 6-11.
Trappler M, Moore K. Canine brachycephalic airway syndrome: pathophysiology, diagnosis, and nonsurgical management. Compend Contin Educ Vet. 2011; 33: E1-5.
Trappler M, Moore K. Canine brachycephalic airway syndrome: surgical management.
Compend Contin Educ Vet. 2011; 33: E1-8.
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.