1. Uvod

Poleg klasične/konvencionalne oblike zdravljenja različnih bolezni se tudi v onkologiji uporablja vedno več alternativnih in komplementarnih/dopolnilnih oblik zdravljenja. Komplementarna in alternativna medicina (CAM, ang. complementary and alternative medicine) predstavlja široko in raznoliko ter v strokovnih krogih pogosto še vedno sporno skupino oblik zdravljenja, ki se uporablja poleg klasične medicine. Nekatere izmed oblik zdravljenja so že podprte z znanstvenimi dokazi o učinkovitosti, druge še vedno veljajo za neučinkovite (1).

Komplementarna medicina pomeni dopolnilno zdravljenje, ki poteka v povezavi s klasično medicino. Alternativna oziroma nadomestna medicina je zdravljenje živali z metodami, ki niso znanstveno dokazane. Integrativna veterinarska medicina pa obravnava pacienta celostno. Temelji na objavljenih znanstvenih dokazih ter združuje klasično, komplementarno in alternativno medicino (2).

Popularnosti CAM ne moremo zanemariti. Pri onkoloških pacientih v humani medicini je njena uporaba preko 50 %, narašča pa tudi v veterinarski medicini. Leta 2005 je bila na eni izmed veterinarskih klinik v Združenih državah Amerike izvedena raziskava o njeni uporabi. 76% vprašanih je uporabljalo vsaj eno vrsto CAM, predvsem za izboljšanje počutja svoje živali. Drugi razlogi za uporabo, ki so jih lastniki navedli, so bili: lajšanje bolečine, zmanjševanje stranskih učinkov kemoterapije in izboljšanje apetita. Nekateri lastniki se poslužujejo uporabe alternativne medicine šele po tem, ko so že uporabili klasičen način zdravljenja, vendar le-ta ni deloval, ali pa so z njim želeli le podpreti osnovno terapijo. Velika večina vprašanih se o uporabi ni posvetovala ali obvestila svojega veterinarja (2,3). Ena izmed slabosti CAM je, da so njeni izvajalci lahko tudi osebe, ki se ne spoznajo na veterinarsko stroko, zato je njihovo zdravljenje lahko sporno in celo nevarno za zdravje živali. Ljudje, ki niso strokovno izobraženi, večinoma ne morejo hitro prepoznati zdravstvenih težav in učinkovito ukrepati pri napredovanju bolezni. Za onkološke paciente je to lahko še posebej nevarno, saj je čas ukrepanja zelo pomemben za izid zdravljenja (1,4). Veterinarji se pri svojem delu vedno pogosteje srečujejo z vprašanji o CAM. Uporablja se pri različnih živalskih vrstah v povezavi z različnimi bolezenskimi stanji (mišično-skeletne, nevrološke, kardiovaskularne, dermatološke, endokrine in vedenjske motnje). Ker se je to področje v zadnjih letih zelo spremenilo in pridobiva na popularnosti, se pojavljajo pomisleki/vprašanja tudi o možnih interakcijah s tradicionalnimi načini zdravljenja (1,3).

2. Vrste komplementarne in alternativne medicine

Najbolj poznane so akupunktura, zdravljenje z zelišči, homeopatija, manualna terapija in druge vrste terapij. Vsaka alternativna in komplementarna oblika medicine ima svoje prednosti in slabosti. Prav tako za vsako od teh metod obstajajo dokazi o učinkovitosti ali pomanjkanje le-teh (1-4).

2.1. Akupunktura

Akupunktura se uporablja že več kot 2000 let in je del tradicionalne kitajske medicine (TKM). Akupunktura pomeni vstavljanje sterilnih igel v posebne akupunkturne točke. Nekatere od teh točk se nahajajo na mestih, kjer potekajo živčni snopi. Z zabadanjem igel pride do stimulacije in povzročanja analgezije, stimulira se nevrološki, imunski in endokrini odgovor. Pri akupunkturi se aktivirajo naravne celice ubijalke (NK, ang. natural killer cells), ki so del imunskega odgovora in delujejo protitumorsko. Poleg tega naj bi prišlo tudi do aktivacije kanabinoidnih receptorjev, sproščanja endogenih opioidov in selektivne aktivacije živčnih vlaken. V humani onkologiji so ugotovili, da je akupunktura varna, poceni in da ima nekatere pomembne pozitivne učinke pri onkoloških pacientih. Uspešna naj bi bila pri zmanjševanju slabosti po kemoterapiji in opioidih, pomagala naj bi pri zmanjšanem številu belih krvničk (levkopeniji) in sistemskih posledicah kemoterapije in obsevanja na organizem, zmanjšala naj bi bolečino ter potrebe po teh zdravilih (1,5-7 ).
Kljub temu, da so učinki akupunkture dokazani, je ta metoda zaenkrat pri nas slabo izkoriščena. V mnogih veterinarskih praksah po svetu je akupunktura že vključena kot del integrativne veterinarske medicine. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 2003 objavila dokument na 87 straneh o 28 simptomih in boleznih, ki jih lahko zdravimo z akupunkturo, uspehi zdravljenja so bili podprti s kontrolnimi študijami. Na spletnem iskalniku PubMed je objavljenih že več kot 25.000 člankov/raziskav o akupunkturi, od tega več kot 4.000 pri živalih (7).
Tisti, ki zdravi živali z akupunkturo, mora poznati fiziologijo, anatomijo in bolezni živalske vrste, ki jo zdravi. Prav tako je potrebno, da dobro pozna akupunkturne točke in način delovanja, da se zmanjša možnost poškodb. Obstajajo praktiki, ki obljubljajo popolno ozdravitev samo z akupunkturo. Znanstveni dokazi učinkovitosti akupunkture kot samostojnega načina zdravljenja rakavih bolezni ne obstajajo, posledica take prakse pa lahko vodi v napredovanje bolezni in manj možnosti za uspešno zdravljenje.(1, 4).

2.2. Zdravljenje z zelišči

Uporaba rastlin za medicinske namene se imenuje herbalna medicina in je del tako vzhodne kot zahodne medicine. Rastline so bile osnova zdravljenja skozi celotno zgodovino človeštva in ta tradicija se še vedno nadaljuje. Zdravljenje z zelišči sodobna medicina uvršča med alternativne oblike, saj njegova učinkovitost ni dovolj podprta z znanstvenimi dokazi (4). Kar nekaj rastlin ima dokazan vpliv na aktivnost tumorjev (in vitro na celičnih kulturah in in vivo). Najbolj znane so azijske gobe, kurkuma, Boswellia serrata-bosvelija, Sanguinaria canadensis-rdeči koren, Astragalus-opnasti grahovec in mnoge druge. Nekatere izmed njih imajo dokazano protitumorsko, protivnetno, antioksidantno in protibolečinsko delovanje. Pospešujejo celjenje ran (med in po radiacijski terapiji), delujejo anksiolitično (blažijo strah) in antiemetično (proti slabosti), zavirajo razmnoževanje celic, sprožajo apoptozo (programirano celično smrt), zmanjšujejo angiogenezo (nastanek tumorskega žilja), zavirajo metastaziranje in povečujejo učinke kemoterapije (1,8).

Seveda je potrebno vedeti, katera zelišča se uporabljajo pri določeni vrsti tumorja. Prav tako še ni poznanih vseh mehanizmov delovanja in možne biokemijske interakcije z zdravili, ki se uporabljajo pri konvencionalnem načinu zdravljenja, predvsem pri kemoterapiji. Tudi farmakokinetika in farmakodinamika zelišč je pri živalih še zelo neraziskana, zato ne vemo, kako poteka njihova presnova pri različnih živalskih vrstah. Pri veliko rastlinah ni poznan mehanizem delovanja in izločanja, toksični odmerki ter prisotnost morebitnih strupenih substanc. Problematično je tudi antioksidantno delovanje nekaterih snovi, ki lahko vplivajo na kemoterapijo. Vpliv antioksidantov na kemoterapijo sicer ni povsem pojasnjen. Nekatere raziskave potrjujejo/dokazujejo, da antioksidanti zmanjšujejo učinkovitost kemoterapije. Na drugi strani so raziskave, ki potrjujejo/dokazujejo, da je jemanje nizkih odmerkov vitaminov in antioksidantov med samo kemoterapijo povsem varno in naj bi pozitivno vplivalo na zdravljenje (krajši čas hospitalizacije, zmanjšanje stranskih učinkov) (1,8). Za pripravke, ki se uporabljajo, je potreben natančen opis učinkovin in način njihovega delovanja, predvsem v primerih, ko je to že znanstveno dokazano. Problem predstavljajo predvsem tisti pripravki (praški, tinkture, tablete), ki vsebujejo več različnih sestavin rastlinskega in živalskega izvora. Dokler ne bodo znani učinki (predvsem na kemoterapijo), je potrebna previdnost pri njihovi uporabi, saj lahko pride do interakcije med kemoterapevtiki in aktivnimi učinkovinami. Bodisi pride do zaviranja delovanja kemoterapevtikov bodisi do potenciranja njihovih učinkov, kar ima lahko za posledico škodljive stranske učinke (1,2,8).

2.3. Homeopatija

Homeopatija spada v skupino alternativnih metod zdravljenja. Temelji na načelu, da zaužitje izredno razredčenih oblik snovi, ki so podobne povzročiteljem bolezni, spodbuja telo, da samo premaga bolezen in vzpostavi ravnovesje. Vse učinkovine so naravne in so izvlečki rastlin, mineralov ali živalskih proizvodov. Temelji na prepričanju, da se podobno zdravi s podobnim. Homeopatska zdravila se izdelujejo z zaporednim redčenjem in mešanjem, največkrat tako dolgo, da končni izdelek ne vsebuje druge sestavine kot redčilo, ki je navadno voda, sladkor ali alkohol (1,3,4). Trditve o tem, da je homeopatsko zdravljenje učinkovitejše od učinka placeba, niso podprte z znanstvenimi in kliničnimi raziskavami. Zaradi pomanjkanja prepričljivih znanstvenih dokazov, ki bi podpirali njeno učinkovitost, homeopatijo uvrščamo med alternativne načine zdravljenja, ki jih večina strokovnjakov ne priznava. Vendar se v zadnjih letih tako pri ljudeh kot pri živalih povečuje število raziskav in poročil o kliničnih primerih na področju homeopatskega zdravljenja (9-11). Običajno se homeopatija uporablja kot dopolnilno zdravljenje, katere namen je pri onkoloških pacientih zmanjšati stranske učinke konvencionalnega zdravljenja. Načeloma pa se ne uporablja kot samostojna terapija za zdravljenje raka. Splošno gledano homeopatija ni nevarna, razen če se uporablja kot zamenjava primernega klasičnega zdravljenja (8).

3. Zaključek 

Največja nevarnost vseh alternativnih in komplementarnih metod zdravljenja, predvsem tistih, ki se uporabljajo pri paliativni in podporni terapiji rakavih obolenj, niso neposredni stranski učinki, temveč to, da te metode postanejo primarne metode zdravljenja.
Po drugi strani bi bilo potrebno terapije, ki dokazano pomagajo nadzorovati bolečino, slabost, apatijo in druge simptome, vključiti v splošno oskrbo pacienta. Seveda je potrebno poudariti, da je vsak pacient in vsak tumor drugačen, ter da lahko določena terapija deluje nanj popolnoma drugače kot na drugega pacienta (8). Prihodnost je v raziskavah, ki bodo dokazale (ali ovrgle) učinkovitost določenih metod zdravljenja. Pomembno je tudi sodelovanje med veterinarji in lastniki. V neki študiji so ugotovili, da se je večina lastnikov o alternativi najprej pozanimala pri svojem veterinarju. To daje veterinarjem veliko priložnost, da lastnike poučijo o tem, katere metode so učinkovite, varne in znanstveno potrjene ter katere metode veljajo za neučinkovite (2).
Nekateri veterinarji, med njimi tudi onkologi, zagovarjajo celosten način zdravljenja onkoloških pacientov. V celostno zdravljenje so zajete tako klasične metode zdravljenja kot tudi komplementarne in alternativne, z namenom, da bi pacientu kar najbolj pripomogli k ozdravitvi in dobremu počutju (8). 

4. Viri

  1. Robinson N. Complementary and alternative medicine for cancer: the good, the bad, and the dangerous. In: Withrow S, Wail D, Page R. Small animal clinical oncology. 5 izd. Missouri: Elsevier saunders, 2012: 280-8
  2. Memon MA, Shmalberg J, Adair HS et al. Integrative veterinary medical education and consensus guidelines for an integrative veterinary medicine curriculum within veterinary colleges. Open Vet J 2016; 6(1): 44-56
  3. Lana SE, Kogan LR, Crump KA, Graham JT, Robinson NG. The use of complementary and alternative therapies in dogs and cats with cancer. J Am Anim Hosp Assoc 2006; 42(5): 361-5
  4. Cahil P. Complementary and alternative medicine. New York: Larsen and Keller, 2017
  5. Habacher G, Pittler M, Edzard E. Effectiveness of acupuncture in veterinary medicine: systematic review. J Vet Intern Med 2006; 20: 480–8
  6. Luna SP, Martino ID, Lorena SE. Acupuncture and pharmacopuncture are as effective as morphine or carprofen for postoperative analgesia in bitches undergoing ovariohysterectomy. Acta Cir Bras 2015; 30(12): 831-7
  7. Epstein ME, Rodanm I, Griffenhagen G et al. 2015 AAHA/AAFP pain management guidelines for dogs and cats. J Feline Med Surg. 2015; 17(3): 251-72
  8. Dressler D, Ettinger S. The dog cancer survival guide. Hawaii: Maui Media, 2011
  9. Epstein S, Bell I. Homeopathy in the treatment of gastrointestinal conditions in animals: part 1-what is homeopathy. J AHVMA 2016; 43: 16-26
  10. Epstein S. Clinical Resolution of Nasal Aspergillosis Following Therapy with a Homeopathic Remedy in a Dog. J Am Anim Hosp Assoc 2011; 47: e110-e115
  11. Rostock M, Naumann J, Guethlin C, Guenther L, Bartsch HH, Walach H. Classical homeopathy in the treatment of cancer patients - a prospective observational study of two independent cohorts. BMC Cancer 2011; 17

Ines Tekavec,
Asist. Nina Milevoj, dr. vet. med.,
Prof. dr. Nataša Tozon, dr. vet. med., spec. med. psov in mačk, predstojnica
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.