Vrsta novotvorbe je najpomembnejši napovedni dejavnik pri psih z novotvorbami ustne votline. Zato je nujno, da vemo, za katera vrsto novotvorbe je žival obolela, preden se odločimo za zdravljenje. Le tako se lahko pred zdravljenjem seznanimo s protokolom in neželenimi učinki zdravljenja, kot tudi s predvideno dobo preživetja živali. Slednjo je sicer vedno najtežje napovedati, sploh ker so v veterinarski medicini statistični podatki večinoma pridobljeni z majhnega števila živali.
 

Odontogene novotvorbe

Kot odontogene poimenujemo tiste novotvorbe v ustni votlini, ki izvirajo iz tkiv, iz katerih med razvojem zarodka nastajajo zobje in obzobne strukture. Te novotvorbe so večinoma benigne (ne zasevajo v druge organe), čeprav se nekatere lokalno invazivne (vraščajo v okolna tkiva). Le izjemoma so te novotvorbe maligne (zasevajo). Zakaj nastanejo, stroka ne ve, veliko več pa je iz kliničnih opažanj na živalih znanega o njihovem obnašanju. Ameloblastom (najpogostejši je pasji akantomatozni ameloblastom, nekoč imenovan »akantomatozni epulis«) je vrsta tumorja, ki se lokalno obsežno in tudi hitro razrašča in vrašča, a ne zaseva v druge organe. Najpogosteje se ta ponavadi »karfijolasta« novotvorba pojavlja na prednjem delu spodnjih čeljusti (Slika 1).


Slika 1: Pasji akantomatozni ameloblastom ob spodnjem desnem grabilcu.


Slika 2: Žival s slike 1 po kirurški odstranitvi novotvorbe. Odstranjen je bil sprednji del desne spodnje čeljusti (novotovrba z zdravim okolnim tkivom). Pregled vzorca po odstranitvi je pokazal, da v robovih vzorca ni tumorskih celic, torej je bila odstranitev popolna in žival zato ozdravljena. Funkcija živali je takoj po posegu normalna, bolj sta kasneje očitna le slinjene ter visenje jezika iz ust na strani, kjer del čeljusti manjka.

Prognoza je za žival odlična, sploh če je novotvorba ob začetku zdravljenja majhna, saj ameloblastom lahko ozdravimo, če uničimo primarno novotvorbo. Ameloblastom najpogosteje zdravimo tako, da izrežemo tumor in vsaj še 1 centimeter okolnega zdravega tkiva (Slika 2). Zato je zgodnje odkrivanje pomembno, saj manjše tumorje lahko izrežemo v celoti, brez da bi živali močno spremenili videz ali, še pomembneje, prizadeli funkcijo. Ameloblastom je tudi zelo dobro občutljiv na obsevanje. Vendar pa se pri novotvorbah, ki so operabilne in zlasti pri mladih živalih, le-temu raje izognemo zaradi možnih zapoznelih neželenih učinkov obsevanja. Periferni odontogeni fibrom (nekoč imenovan »fibromatozni epulis«) je počasi rastoča, a lokalno invazivna benigna novotvorba. Novotvorba je pogostejša na prednjem delu zgornjih čeljusti, prognoza za žival pa je ob ustreznem zdravljenju odlična. Čeprav je vraščanje v okolna tkiva ponavadi manjše kot pri ameloblastomu, se svetuje odstranitev novotvorbe z 1 centimetrom zdravega okolnega tkiva. Poznani so namreč primeri ponovitve bolezni, ko izrez tkiva ni vključeval okolne kosti. Odontom je benigna novotvorba mladih živalih. Pravzaprav predstavlja svojevrstno razvojno napako. Prognoza je odlična tudi pri večjih tumorjih, saj ne vraščajo v okolna tkiva in je zato večinoma dovolj, če jih odstranimo brez »varnostnega roba« oziroma jih izluščimo.
 

Neodontogene novotvorbe

Neodontogene novotvorbe izvirajo iz različnih tkiv v ustni votlini. Enako kot za odontogene novotvorbe tudi za neodontogene velja, da jim natančnega vzroka stroka zaenkrat ne pozna. Za razliko od odontogenih je večina neodontogenih novotvorb malignih. Kljub temu pa je v večini primerov, če so novotvorbe odkrite in zdravljene zgodaj, prognoza zelo dobra. Ploščatocelični karcinom pri psih v ustih najpogosteje izvira iz dlesni, lahko pa se pojavi tudi na ustni sluznici in jeziku. Ploščatocelični karcinom na tonzilah ponavadi obravnavamo ločeno od ustnega, ker se obnaša drugače, bolj agresivno. Ponavadi je novotvorba podobna ameloblastomu. Lokalno vrašča v okolna tkiva, zaseva pa pozno in sorazmerno redko (v približno tretjini primerov), zlasti če tumor raste na sprednjem delu čeljusti. Zato je bolezen, če je odkrita zgodaj ter ustrezno radikalno zdravljena, ozdravljiva. Če tumor izvira iz dlesni in je operabilen (lahko ga odstranimo v celoti, vključno z 1 centimetrom zdravega okolnega tkiva) brez da bi bistveno spremenili videz in funkcijo živali, potem se svetuje kirurška odstranitev, ki večinoma vodi v ozdravitev. Če je neoperabilen, kirurško (delno) odstranitev kombiniramo z obsevanjem, ali novotvorbo zgolj obsevamo, saj je tumor zelo dobro občutljiv na obsevanje. Po nekaterih poročilih je pri teh psih doba preživetja odvisna predvsem od lokacije novotvorbe v ustni votlini in starosti živali. Zdravljenje z zdravili daje zaenkrat bistveno slabše rezultate. Prognoza je slabša, če novotvorba izvira z jezika.


Slika 3: Obsežna razjeda na trdem nebu, ki je bila diagnosticirana kot maligni melanom. Kirurška odstranitev ni možna, brez da bi živali izjemno spremenili videz in funkcijo. V levi čeljustni bezgavki so bile ugotovljene tudi metastaze. Priporočeno je bilo paliativno zdravljenje (zdravljenje z namenom zagotavljanja dobrega počutja in lajšanja simptomov bolezni).

Maligni melanom ustne votline lahko izgleda zelo različno (Slika 3), velikokrat tumor sploh ni pigmentiran (črn). Tudi patohistološka diagnostika je lahko zelo zahtevna. Prognoza, zlasti če tumor izvira iz dlesni, je pri tej vrsti novotvorb slaba, saj tumor zelo pogosto zaseva, predvsem v regionalne bezgavke (74% psov) in pljuča (65% psov). Psi, pri katerih je tumor majhen (v premeru manjši od 2 centimetrov), lociran na sprednjem delu čeljusti in so živali proste zasevkov, imajo najboljšo prognozo, saj preživijo v popvrečju skoraj 18 mesecev neglede na zdravljenje. Najdaljše preživetje je povezano z radikalnim izrezom tumorja (tumor ter vsaj 1 centimeter okolnega tkiva). V zdravljenje se poleg kirurškega vključi še druge pristope, med katerimi je v zadnjem času najbolj obetavna, a še ne veliko raziskana, vakcina, ki v izbranih primerih lahko podaljša preživetje psov tudi z napredovanimi tumorji v povprečju na 1,5 leta.


Slika 4: Izjemno razširjen fibrosarkom na zgornji levi čeljusti. Paliativno zdravljenje je bilo zaradi številnih neugodnih simptomov bolezni (krvavitev, nelagodje živali, slab zadah zaradi razpadanja mase in okužbe) priporočeno le za krajši čas do humane usmrtitve živali.

Fibrosarkom najpogosteje prizadene velike pasme psov in kar v četrtini primerov mlajše od 5 let. Čeprav tumor zaseva redko (10%), pa je lokalno ponavadi izjemno razširjen (Slika 4) in se kljub izrezu lahko v kratkem času povrne. Izrez mora biti radikalen, z vsaj 1,5 centimetra tkiva okoli tumorja. Le polovica kirurško zdravljenih živali pa preživi prvo leto. Fibrosarkom v ustni votlini psov je tudi slabše občutljiv na obsevanje kot na primer ploščatocelični karcinom.


Slika 5: Hitro rastoča podvrsta fibrosarkoma na sprednjem delu zgornjih čeljusti. Računalniška tomografija (CT) je pokazala, da je novotvorba še operabilna. Zasevki pri pregledih niso bili ugotovljeni.


Slika 6: Pooperacijska slika psa s slike 5. Novotvorba je bila odstranjena, vključno z 1,5 centimetra okolnega tkiva. Žival potrebuje le nekaj dni, da se navadi jemati hrano. Videz živali je le minimalno spremenjen - smrček je po posegu rahlo povešen, ustnica na desni strani pa nekoliko vdrta, zato se občasno vidi spodnji desni grabilec. 

Če mesto izreza v ustni votlini dodatno obsevamo, je doba preživetja v povprečju 1,5 leta. Posebna podvrsta fibrosarkoma, ki se precej tipično pojavi na sprednjem delu zgornje čeljusti (Sliki 5 in 6) ter izjemno hitro raste, prizadene pogosteje nekatere pasme psov (npr. zlate prinašalce). Ta podvrsta je še posebej slabo občutljiva na obsevanje, glede na lokacijo pa je kirurška odstranitev velikokrat tudi neprimerna metoda. Osteosarkom je kostna novotovorba, ki pa se v ustni votlini pri psih obnaša precej podobno kot fibrosarkom. Od ostalih novotvorb velja omeniti še multilobularni osteohondrosarkom, s katerim lahko živali preživijo tudi več let. Ustno votlino pri psih pa lahko prizadenejo tudi plazmocitom, limfom, mastocitom, hemangiosarkom in še redkeje nekatere druge novotvorbe.
 

Reaktivne in druge ne-neoplastične spremembe

V ustni votlini se lahko pojavlja še vrsta drugih sprememb, ki niso neoplastične (rakave) narave. Med te sodijo na primer fokalna hiperplazija dlesni, generalizirana hiperplazija dlesni, piogeni granulom, eozinofilni granulom, reaktivna eksostoza in druge. Na videz lahko izgledajo enako kot neoplastične novotovorbe, zato jih ločujemo s pregledom vzorca tkiva.
 
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
Besedilo: Doc. dr. Ana Nemec, dr.vet.med, Dipl. AVDC, EVDC
Fotografije: Arhiva KKMŽ in UC Davis
Originalni članek je bil objavljen v reviji Kinolog junija 2013 (str. 16-17).
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.