Parodontalna bolezen (bolezen obzobnih tkiv) je najpogostejša bolezen ustne votline pri psih, saj prizadene večino starejših psov, zlasti majhnih pasem. Nezdravljena bolezen povzroča živali nelagodje in vodi v izgubo zob.
 

Vzroki in potek bolezni

V razvoj bolezni so vpleteni različni dejavniki, a v osnovi bolezen povzročajo bakterije, ki se lepijo na zobe (plak) in izzovejo vnetje obzobnih tkiv. V zgodnjih fazah je vnetje omejeno na dlesen (gingivitis) in je po odstranitvi vzroka, bakterijskih oblog, ozdravljivo. Če pa ustno votlino zanemarimo, se prične začarani krog bolezni. Vnetje napreduje, na prizadeta tkiva se naselijo nove, še bolj agresivne bakterije, kar povzroča propad obzobnih tkiv (parodontitis). Ko obzobna tkiva propadejo, je bolezen v večini primerov neozdravljiva, saj lahko obzobna tkiva pogojno obnovimo le z zapletenimi postopki zdravljenja in odlično ustno higieno doma, kar je pri živalih večinoma težko. 
 

Znaki bolezni in diagnostika


Slika 1.

Slika 2.

Če ima vaš pes parodontalno bolezen, boste lahko zaznali zadah iz gobca ter krvaveče dlesni, ob napredovanju bolezni pa še majavost zob. Ko zaradi bolezni propade večina obzobnega tkiva in se okužba razširi na vršek korenine ter zajame tudi zobno pulpo, pa se pojavijo lahko znaki, značilni za obolenja zobne pulpe, kot so otekline na obraznem delu glave ali drenažni trakti. Nemalokrat bolezen vodi v popolno izgubo kosti okrog korenine zoba in s tem na zgornji čeljusti do nastanka povezave med nosno in ustno votlino (oronazalna fistula), ki jo lahko zaznamo ob sondiranju (Slika 1). Pri takšnih živalih boste pogosto opazili kihanje in izcedek iz nosu, lahko bodo skozi nosnico/-i prihajali tudi koščki hrane. Obsežna izguba kosti na spodnji čeljusti (kot je vidno na rentgenskem posnetku leve spodnje čeljusti na Sliki 2) pa lahko vodi v patološki zlom čeljusti. Velikokrat pa živali ne pokažejo nikakršnih znakov bolezni, zaradi bolečine v gobcu lahko le slabše jemljejo hrano ali pa jim ta pada iz gobca, lahko so tudi manj igrive. 
Redni pregledi ustne votline in zob so izjemno pomembni. Za postavitev dokončne diagnoze pa je potreben natančen pregled zob in obzobnih tkiv ter rentgensko slikanje zob v splošni anesteziji.
 

Zdravljenje bolezni


Slika 3.

Slika 4.


Slika 5.

Ko so na zobeh že prisotne zobne obloge, ki jih z domačo ustno higieno ni več mogoče odstraniti in povzročajo vnetje dlesni, je nujna profesionalna ustna higiena, o kateri smo že pisali. Pri napredovali parodontalni bolezni pa je potrebno specialno parodontološko zdravljenje, ki vključuje posebne kirurške in v nekaterih primerih tudi regenerativne tehnike. Ko je izguba prirastišča zoba prevelika (več kot polovica ali če so prisotni nekateri drugi pokazatelji zelo napredovale parodontalne bolezni, kot je izpostavljeno razcepišče korenin pri več-koreninskih zobeh, kar je prikazano na Sliki 3), je potrebno prizadete zobe izdreti. Pri živalih, kjer je bolezen napredovala do mere, ko je prišlo do nastanka oronazalne fistule (Slika 4, kjer vidimo necelečo se oronazalno fistulo po odstranitvi zgornjega desnega grabilca), je potrebno takšen defekt zapreti s kirurškim postopkom (Slika 5). Če zaradi napredovale parodontalne bolezni pride do patološkega zloma čeljusti, je potrebno vpletene zobe najprej izdreti, nadaljnje zdravljenje pa v večini primerov vključuje stabilizacijo zloma in regenerativne/rekonstrukcijske tehnike. Zdravljenje takšnih zlomov je zahtevno. Ob ustreznem parodontološkem zdravljenju bo veterinar vaši živali predpisal tudi protibolečinska zdravila in topikalna razkužila. Zdravljenje z antibiotiki med posegom bo predlagal le v izjemnih primerih pri živalih z večjim tveganjem za sistemsko okužbo (na primer pri tistih psih, ki so oboleli za določenimi boleznimi srca in ožilja ter ledvic in jeter, pri psih z motnjami imunskega odziva ter pri psih z endoprotezami) in pri psih z zelo prizadeto ustno votlino. Daljše pooperacijsko zdravljenje z antibiotiki je dejansko potrebno le v redkih primerih pri psih s parodontalno boleznijo, saj z zdravljenjem ustne votline odstranimo vzrok okužbe oziroma vnetja. Dajanje antibiotikov pred posegom je vprašljivo in se ga bo veterinar le redko poslužil, antibiotika pa vam ne bo predpisal kot samostojno zdravljenje parodontalne bolezni, brez da bi sočasno opravil stomatološko zdravljenje.
 

Sistemski učinki parodontalne bolezni

Parodontalna bolezen je žariščna okužba, saj bakterije in njihovi produkti iz zobnih oblog skozi poškodovana tkiva ustne votline stalno, tudi ob vsakodnevni ustni higieni in žvečenju, vdirajo v krvotok. Parodontalno rano (poškodovana obzobna tkiva) si lahko predstavljamo kot kronično okuženo rano, ki lahko pri majhnih psih (pudljih) s parodontalno boleznijo meri do 29,8 cm2. Čeprav se pomen okužb v ustni votlini za sistemsko zdravje omenja že ob koncu 19. stoletja, se šele v zadnjem času in zlasti pri ljudeh sistemska obolenja povezuje s parodontalno boleznijo. Vedno več je dokazov, da je parodontalna bolezen pri ljudeh povezana z boleznimi srca in ožilja, boleznimi dihal, reprodukcijskimi motnjami, sladkorno boleznijo ter nekaterimi obolenji jeter in ledvic in drugimi, redkeje opisanimi, sistemskimi obolenji. Pri psih pa je o teh povezavah zaenkrat le malo znanega. 
 
Vsekakor pa je zdrava ustna votlina izjemnega pomena za dobro počutje vašega psa. Nemalokrat se namreč zgodi, da pes, ki je bil zdravljen zaradi napredovale parodontalne bolezni, šele po zdravljenju postane spet igriv, kar kaže na to, da je pri parodontalni bolezni prisotna kronična bolečina.
 

Raziskujemo parodontalno bolezen pri psih

Na Kliniki za kirurgijo in male živali Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani se že vrsto let poglobljeno ukvarjamo z raziskovanjem zlasti sistemskih učinkov parodontalne bolezni pri psih. Le tako bomo bolezen razumeli in v prihodnosti bolje načrtovali preventivo in zdravljenje te pogoste bolezni. Izjemno bomo veseli vašega sodelovanja v naših študijah, ki so ene redkih s tega področja veterinarske medicine. Vprašajte nas o poteku študij in ugodnostih, ki vam jih ob sodelovanju ponujamo.
 
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
Besedilo: Doc. dr. Ana Nemec, dr. vet. med, Dipl. AVDC, EVDC
Fotografije: Arhiva KKMŽ in UC Davis
Originalni članek je bil objavljen v reviji Kinolog marca 2013 (str. 8-9).
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.