Agresija pri psu je splošen pojem, ki zajema vsa vedenja, ki jih opredeljujemo s tem terminom. Od ugrizov, renčanja, šavsanja, besnega lajanja, fiksiranja z očmi, napetosti, kazanju zob, pa tudi do manj očitne govorice telesa, ki tudi izraža omenjeno čustveno stanje. Agresivnost/agresija je zelo močna beseda, ki ima negativen prizvok, vendar je le termin, ki označuje cel spekter pasjega vedenja in je lahko v določeni meri povsem naraven odziv na okoliščine (dražljaje iz okolice). Agresija je nujno potrebna za preživetje divjih psov in volkov v naravi, vendar poteka po točno določenih zakonih (psi, ki živijo v skupnosti so zrangirani).

Pasja agresija in kako bo pes odreagiral v določeni situaciji je odvisna od genetike (dominanca), spola (hormoni), pasemskih značilnosti (prag vzdraženosti) in preteklih izkušenj (lahko tudi šolanje).

Ugriz

Ugriz je najbolj očiten znak agresije. Pes lahko ugrizne tudi po nesreči, ob neprimerni/nepazljivi igri, ki ji botruje nagon plena. Ugrizi se pa lahko zgodijo tudi iz strahu ali jeze, kar je pa dodobra pogojeno z značajskimi predispozicijami posameznega psa.

Renčanje

Renčanje je kompleksno vedenje in je lahko izraženo na različne načine, v različnih stopnjah, od rahle nelagodnosti ali frustracije do resnega opozorila, da je pes pripravljen tudi ugrizniti.

Obrambno - agresivno vedenje

Pasje obrambno - agresivno vedenje se lahko izraža kot aktivno (napad, boj) ali pasivno (pes otrpne, beži). To je samo definicija, kako lahko pes odreagira na določen dražljaj iz okolja, strah in jeza pa sta situacijsko pogojena čustvena stanja psa.

Strah

Pes, ki je prestrašen, si v osnovi želi samo to, da dražljaj (drug pes, človek ali situacija) preneha. Strah izraža s tem, da se naredi majhnega, rep ima med nogami in poležena ušesa. Pes se uči iz izkušenj, če dražljaj ne preneha, se tudi prestrašen pes nauči, da pasivne oblike ne delujejo (ali se k njim ne more zateči) in poseže k bolj drastičnim oblikam obrambe (agresije). Strah lahko izhaja iz slabe socializacije v različnih situacijah, slabih izkušenj in genetske predispozicije (pasme). V obdobju socializacije (zgodnje obdobje do 12 tedna in kasneje vzdrževalno do enega leta) mora pes izkusiti različne stvari, spoznati različne ljudi, ker je potem težje in rabimo za resocializacijo precej več časa. Genetsko stabilni in dominantni psi so manj nagnjeni k strahu oz. se lažje soočajo s stresom.

Agresija med psmi

Najprej si razjasnimo pojme, kaj je normalno vedenje odraslega dominantnega samca. V obdobju odraslosti in polne moči (nekje med 2 in 7 letom) se pes zagotovo ne bo prijateljsko igral z drugimi samci, ki se mu zdijo dovolj sposobni (veliki, močni, zdravi…), da bi ogrozili njegov rang. Če se bo igral, bo ta igra zgolj manj agresiven način za dosego prevlade in preizkušanje nasprotnikove kondicije in borilne tehnike. Če bo šel do drugega psa, ne bo šel z namenom, da poklepetata o dnevnih dogodkih, pač pa z namenom, da ugotovi, ali je psica (z upanjem, da je godna za paritev) ali samec (konkurenca), ki mu je treba nemudoma pokazati, kdo je na tem področju glavni, če se seveda ta takoj ne podredi. To je povsem normalno in naravno vedenje dominantnega samca. Z veliko prej omenjene nekontrolirane igre z drugimi psi v mladosti, to še pospešujemo (da sili k drugim psom, da so mu pomembni), pes se nauči igro borilnih tehnik in če je močan, hitro spozna, da je močnejši od drugih in se v tem vedno znova potrjuje.

O agresiji med psi govorimo, ko se posamezen pes oz. samec ob prisotnosti drugega psa takoj odzove agresivno v smislu besnega lajanja in je pripravljen tudi na spopad. Torej problem nastane samo, če pes ni sposoben ignorirati drugih psov oz. se ob prisotnosti psov ne odziva več na naša povelja in z nami nikakor več ne sodeluje. Temu se dodobra izognemo, če s psom skozi proces odraščanja stkemo dober in pristen odnos, v katerem mora pes upoštevati pravila in zakonitosti, ki mu jih na primeren način predstavimo.

Do agresije med psi lahko pride tako med domačimi psi, ki živijo skupaj ali pa psi, ki se ne poznajo. Najpogostejša oblika nesoglasji in agresivnega vedenja se pojavlja med odraslimi samci. Ker si psi želijo in jih motivirajo enake stvari, do agresije med njimi pride zaradi rivalstva in dominance, ki je od psa do psa različna.

V veliki meri so naštete situacije zelo odvisne tudi od pasme. Terierji so na primer zelo hiperaktivni in za reakcijo potrebujejo manj dražljaja in posledično hitreje pride do neljubih dogodkov. Pasme "Bull" in vse borbene pasme, so bile vzrejene za takšne in drugačne boje, poleg tega se igrajo zelo "fizično" in jih psi narobe razumejo ter na tako vedenje odreagirajo kot na napad. Službene pasme so že po naravi bolj dominantne, z dobro izraženimi nagoni.

Potencialnega pretepača lahko odkrijemo že v zgodnji mladosti, taki psi so vsiljivi in grobi v igri. Socializacija in doslednost pri določanju pravil v vsakdanjem življenju ima velik pomen pri kasnejši komunikaciji odraslega psa z okolico. Lahko se zgodi, da tudi travma enega samega napada v mladosti pospeši ali povzroči agresivno vedenje, ki lahko po tem traja celo pasje življenje in ga je sila težko odpraviti ali kontrolirati. Paziti je potrebno na pravilno igro med mladimi psmi, da pes ne preganja vedno drugih psov, da jih ne naskakuje, ne polaga tac na druge pse, se ne igra pregrobo. Torej je spet vloga vodnika tu zelo pomembna.

Agresija do domačih

Psi so krdelne živali in ne poznajo enakosti. Pes si mora v okolju, kjer živi najti svojo mesto na hierarhični lestvici. Če svojega vodnika ne smatra za alfo svojega krdela lahko pride do agresije iz razloga, da si pes skuša izboljšati svoj položaj v krdelu. Kot že omenjeno so psi oportunisti in v njihovi naravi je nenehno poizkušanje izboriti si čim višji status znotraj okolja v katerem živijo (krdelo). Omenjeno vedenje lahko sproži nešteto vsakdanjih dogodkov: če psa zbudimo, želimo da se premakne/umakne, če se približamo njegovi hrani, njegovemu ležišču, če želimo od njega neko disciplino, npr. da nam spusti igračo.

Nezaželeno vedenje lahko spodbujamo ali zajezimo že v pasji zgodnji mladosti, ko pustimo ali ne-pustimo psu:
  • da nas izsiljuje za pozornost
  • da ga na sprehodih ne omejujemo
  • da dela vedno kar mu paše in kolikor mu paše… skratka, da mu ne postavljamo nikakršnih omejitev in pravil. Omenjene vzgojne napake v kombinaciji s samozavestnim in dominantnim karakterjem psa so garancija za težave, ki lahko nastopijo iz naslova agresije.

Posesivnost pri hrani (čuvanje hrane)

Najbolje je, da se mladička hrani nekaj časa izključno iz roke, kasneje se hrano dodaja v skledo, uporablja se jo tudi pri učenju prvih vaj. Kasneje se vedno zahteva, da se pes npr. vedno usede preden dobi hrano in podobno. Pri odpravljanju posesivnosti odraslega psa, npr. renčanju do družinskih članov, ko se mu približajo med hranjenjem je postopek isti. Najprej se hrani izključno iz roke, kasneje se mu meče briket za briketom v skledo, potem se dodaja brikete, medtem ko se pes že hrani, je iz sklede.

Teritorialna agresija

Pojavlja se predvsem pri odraslih psih, ki varujejo območje kjer živijo. Začne se z lajanjem in ker to deluje je vedenje vedno bolj intenzivno. Vedenje je zelo uporabno, če ga uporabimo za čuvanje.

Agresija iz plena

Pri psih, ki imajo močno izražen lovski nagon, lahko pride do agresije oz. nepravilne uporabe le tega, kjer pes zamenja drugega psa za svoj plen (terierji, ovčarji, hrti). Potrebno je paziti pri igri, še zlasti pri kombinaciji majhen pes - velik pes. Omenjeno agresivno vedenje lahko povzroči hitro, sunkovito gibanje malega psa, visoki zvoki, lahko je udeležen tudi otrok ali druge živali. Lahko je zelo nevarno, ker je končni cilj uplenitev, ki se ponavadi izvede z močnim ugrizom plenilca. Včasih pride do agresije iz plena tudi v primerih kjer pes smatra za svoj plen kolo, motor, avto, tekača.

Vrstni red vedenj pri nagonu plena
Zalezovanje/fiksiranje → pregon → napad → ugriz → stresanje → držanje → odnesti na varno.
Pri samem izražanju omenjenih vedenj so razlike med pasmami in kako se le te odzivajo v omenjenih situacijah. Koliji imajo na primer bolj izraženo fiksiranje/zalezovanje in pregon. Borbeni/službeni/obrambni pes pa ima najbolj izražen ugriz in zadosti nagon le s tem.

Agresija iz igre

Pri aktivnih psih lahko zelo groba energična igra preide v agresijo. Ponavadi je to že omenjena agresija iz plenskega nagona. Igra posamezne pse tako zelo stimulira, da se ne morejo nadzorovati. Pri takih psih pazimo že od malega, da se ne igramo preveč fizično in da smo pozorni na prve znake, ki bi lahko privedli do agresivnega vedenja (renčanje) in ob pojavu le teh intenziteto igre spustimo na nivo, ko znaki prenehajo.

V prispevku Agresija pri psu: kaj lahko naredimo? pojasnimo kako pristopimo k reševenju agresije pri psu. Vabljeni k branju 👍
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.