Kožne bolezni so pri psih pogoste. Vzroki so različni, klinični znaki pa so lahko podobni. Koža je namreč organ, ki se na različne dejavnike odzove le na nekaj načinov. Če gre na primer za zajedavsko bolezen kože ali pa za alergijsko bolezen, se pes praska, kožo poškoduje in dodatno okuži. V obeh primerih bo klinična slika podobna, vzrok pa je različen in če vzroka ne odkrijemo, tudi zdraviti ne moremo pravilno. Najpogostejše so alergijske bolezni kože, letošnja topla zima pa je poskrbela za to, da v okolju ostaja tudi mnogo zajedavcev.

Veterinarska dermatologija obravnava bolezni kože, predvsem psov in mačk, v zadnjem času pa se poglablja znanje tudi pri drugih živalskih vrstah. Že dolga leta se pri nas s tem ukvarja izr. prof. dr. Tina Kotnik, dr. vet. med., ki vse od svojih študentskih let dela na Kliniki za male živali. Ta deluje v okviru Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kot pove sogovornica, bolezni kože v prvi vrsti delimo na srbeče in nesrbeče. Če je prisoten srbež, to pomeni, da gre lahko za alergijsko bolezen, za zajedavske bolezni, tudi bakterijska, glivična in še nekatera druga vnetja kože so srbeča. Bolezni kože največkrat niso boleče, z izjemo nekaterih. Sem spadajo tako imenovane avtoimune bolezni in nekatere rakave bolezni kože kot tudi opekline. Vedno, kadar so poškodovana globlja tkiva kože, lahko pride do bolečih razjed. Pri slednjih gre za urgentno in življenje ogrožujoče stanje, posebej kadar je prizadeta večja površina kože.

Različni dejavniki, enaka reakcija



"Koža je organ, ki se lahko na zelo različne dejavnike odzove samo na nekaj načinov," poudarja sogovornica. Koža običajno postane pordela, pojavi se srbež, kasneje koža zadebeli in potemni, dlaka izpade, spremeni se vonj kože in kakovost dlake. Vse to lahko povzročijo različni dejavniki. "Zato je pomembno, da si veterinar vzame dovolj časa za pregled in da s pomočjo anamneze izve čim več informacij, s katerimi si pomaga do diagnoze. Potrebne pa so seveda tudi preiskave.''

Bolezni kože niso vedno očitne že na prvi pogled. Včasih se pes na začetku bolezni samo grize in praska. Če vzrok ne mine, si sčasoma povzroči poškodbe dlake in kože. Takrat skrbnik opazi brezdlačna mesta in odrgnine. Zato sogovornica opozarja, naj bodo skrbniki pozorni na vsako praskanje ali grizenje, ki je bolj intenzivno od običajnega. "Če opazimo, da sta praskanje in grizenje pogostejša, da to začne motiti spanje, sprehod, igro in prehranjevanje je to močna motnja, ki je skoraj zagotovo posledica neke kožne bolezni. Temu primerno je treba ravnati" pravi prof. Kotnikova. Najbolj primerno je, da skrbnik psa odpelje na pregled k veterinarju.

Alergijske bolezni so najbolj pogoste kožne bolezni




Kar polovico vseh kožnih bolezni pri psih predstavljajo alergijske bolezni. Te so v porastu tako pri ljudeh, kot tudi pri živalih. Kot pove sogovornica, na Kliniki za male živali lahko testirajo preobčutljivost psov na 50 različnih alergenov. Najbolj pogosto so psi preobčutljivi na zunanje, t. i. okoljske alergene. Sem štejemo vse, kar se nahaja v našem okolju. "Praktično pa je vendarle tako, da so nekatere snovi v našem okolju bolj alergogene in zato na njih testiramo. Na primer, vsem zelo znana ambrozija povzroča veliko alergijskih reakcij tako pri ljudeh kot tudi pri živalih" pravi sogovornica, ki poudari, da so klinični znaki pri psih enaki, ne glede na to, ali gre za preobčutljivost na okoljske alergene ali na neko sestavino v hrani. Če ugotovimo, da je pes preobčutljiv na hrano, je prognoza ugodna. V tem primeru namreč pes lahko povsem normalno živi, le določene sestavine hrane je treba izločiti. V hrani so najpogostejši alergeni beljakovine in ogljikovi hidrati. Določena sestavina postane alergena za tiste živali, ki se rodijo z genetsko predispozicijo (nagnjenostjo) za nastanek bolezni. Kot pravi prof. Kotnikova: "Žival se mora roditi z določenimi geni, ki omogočajo nastanek alergijske reakcije. Taka žival tekom življenja postane preobčutljiva na snovi, s katerimi je v stiku. Zato rečemo, da je alergijska bolezen multifaktorielna bolezen – ker je nastala zaradi kombinacije več dejavnikov, nikoli samo enega. Glavni dejavnik je genetska predispozicija, zato so nekatere pasme tudi bolj nagnjene k alergijam, oziroma se nagnjenost prenaša na potomce." Pri tem izpostavi, da danes zagotovo ne obstaja pasma psov, za katero bi lahko trdili, da ne more imeti alergijske bolezni. Kot tiste resnično na vrhu piramide pa izpostavi bele višavske terierje. Kadar so zdravi, so povsem bele barve. Žal pa ima veliko njih gobček in šapice rdečkasto obarvan. Dlaka se obarva največkrat zaradi vnetja kože na teh mestih. In ta mesta so precej značilna za alergijsko vnetje.

Alergija je odvisna od okolja, v katerem pes živi

Na katere alergene bo pes postal preobčutljiv, je odvisno od okolja, v katerem živi in s čim se prehranjuje. Denimo v Avstraliji so psi večkrat preobčutljivi na ovčetino, ker je ta vrsta mesa tam najpogostejša sestavina prehrane. Evropski psi pa so večkrat preobčutljivi na govedino in piščančje meso. Zato je ovčje meso pri nas pogosteje izbira pri sestavi t. i. hipoalergene diete, s katero se skuša ustaviti alergijsko reakcijo. Toda ovčetino se vedno pogosteje uporablja tudi kot sestavino t. i. diet za preobčutljivo kožo, zato z bolj pogosto uporabo postaja manj uporabna sestavina diet v primeru alergije na hrano. Kot pravi prof. Kotnikova, je pravilo zelo enostavno: kot sestavino hipoalergene diete pri določenem psu uporabimo tisto vrsto ogljikovega hidrata in tisto vrsto beljakovine, ki ju pes v življenju še ni zaužil, saj nanju ne more biti preobčutljiv.

Zdravljenje alergij se izvaja na 3 načine

Prvi način je izogibanje alergenom. Če gre za alergijo na hrano, je to povsem možno in uspešno. Z ustrezno sestavljeno dieto alergenov ne vnašamo v organizem.

Zunanjim alergenom se je praktično nemogoče popolnoma izogniti. Za to vrsto alergije (preobčutljivost na okoljske alergene, strokovno Atopijski dermatitis) k sreči obstaja drugi način zdravljenja, ki se imenuje imunoterapija (desenzibilizacija). Gre za namensko vnašanje alergenov, na katere je žival preobčutljiva. Veterinar najprej s pomočjo testa ugotovi, na katere alergene je pes preobčutljiv. Nato naroči laboratoriju izdelavo zdravila, ki vsebuje določene alergene. Zdravilo se nato vnaša v organizem v obliki podkožnih injekcij ali sprejev preko ustne sluznice. Ob tem se celice imunskega sistema živali srečajo z alergeni in sčasoma se delovanje sistema spremeni v smislu, da postane bolj toleranten do le-teh. Imunski sistem preobčutljivih psov se namreč na sicer običajne snovi v okolju odziva pretirano, s pomočjo imunoterapije pa na njih ne reagira več tako burno. Kot pravi sogovornica, ima to zdravljenje zelo visok odstotek odzivnosti pri psih in mačkah, kar je blizu 80 %. Tretji način zdravljenja je simptomatsko zdravljenje, ki naslavlja znake bolezni. Bolezni sicer ne pozdravi, pač pa blaži njene simptome. Ta način zdravljenja je dobrodošel v začetku bolezni, ko želimo živali lajšati simptome, preden uspemo ugotoviti vzrok bolezni. Žal pa je ta način zdravljenja tudi edini pri tisti živali, kjer se alergenov, na katere je preobčutljiva, ne da ugotoviti. K sreči je takih živali manjši delež.

Zajedavske bolezni po pogostosti na drugem mestu



Drugo mesto po pogostosti zasedajo zajedavske bolezni. Pri tem ne gre samo za bolhavost, ki jo večina laikov prepozna, pač pa tudi za mikroskopsko majhne zajedavce, na katere zna posumiti veterinar. Sogovornica poudarja, da ni vsako sredstvo, ki ga žival dobi na kožo proti zunanjim zajedavcem, učinkovito proti vsem vrstam povzročiteljev. Nekateri potrebujejo bolj specifična zdravila, kar zahteva znanje strokovnjaka.

Sicer pa je pri nekaterih zajedavcih, kamor sodijo tudi bolhe pomembno, da se za uspešno odpravljanje zajedavcev lotimo čiščenja zunanjega in notranjega okolja. Za zunanje okolje običajno poskrbi zima z nizkimi temperaturami, ki ubijejo razvojne oblike zajedavcev. Žal se to letos ni zgodilo, zato praktično doživljamo izbruh teh bolezni. Kadar razlagamo razvojni krog bolh običajno povemo, da vsaka odrasla bolha, ki na psih in mačkah živi 3 mesece, zalega 50 jajčec dnevno. Ker jajčeca niso pripeta na dlako živali, padajo na tla, kjerkoli se žival giblje. Razvojne oblike bolh se torej nahajajo v našem okolju - stanovanju, avtu in večino leta tudi v parkih, na zelenicah in sprehajalnih poteh, kjer se dnevno giblje veliko psov. Iz povedanega lahko sami ocenimo, kakšna populacija bolh se v našem okolju nahaja. Razvojne oblike bolh za svoje preživetje ne potrebujejo gostitelja. Gostitelja poiščejo šele, ko se iz ličink razvijejo mlade odrasle bolhe. Pri ugodnih temperaturah se to lahko zgodi že v 12. dneh. Odrasle bolhe se na psih in mačkah trajno naselijo. Na žival skočijo, ko je ta v njihovi bližini. Po prvem obroku krvi samice že postanejo plodne. In razvojni krog se ponovno zavrti.
Učinkovit program odpravljanja bolh (in tudi nekaterih drugih zajedavcev) torej zajema tudi ukrepe v okolju živali. Lotiti se je treba stanovanja, avta, odpravljanje bolh pa mora vključevati tudi vse pse in mačke, s katerimi je bila naša žival v stiku. Sogovornica svetuje, da vse površine v stanovanju in avtu dobro posesamo enkrat tedensko, vsebino sesalca pa sproti neškodljivo odstranimo. Pri tem je potrebno odmakniti tudi pohištvo, saj ličinke bolh, ki se iz jajčec razvijejo, zaznavajo svetlobo in se skrijejo v temne dele pod pohištvo, če je dvignjeno od tal. Učinkovito lahko, proti plačilu, nalogo opravi tudi služba za izvajanje programa DDD (Dezinsekcija, Dezinfekcija, Deratizacija).

Bakterijske in glivične bolezni kože

Zajedavskim boleznim po pogostosti sledijo bakterijske in glivične bolezni kože.  Pogosto gre pri psu za več težav hkrati. Na primer alergijska bolezen odpre pot bakterijski okužbi. Posebej je treba omeniti še glivične bolezni, saj so nekatere nalezljive tudi na ljudi. Najpomembnejše med glivičnimi boleznimi v našem okolju so dermatofitoze. Pred časom se je v medijih večkrat pisalo o tako imenovani "mačji bolezni". S tem je bila mišljena mikrosporoza, glivična bolezen kože psov in mačk ki je nalezljiva tudi za ljudi. Med bolj občutljivimi so zlasti otroci. Bolezen ni življenjsko ogrožujoča, je pa ekonomsko lahko obremenjujoča. Glive so običajno odpornejše od bakterij in zahtevajo dolgotrajnejša zdravljenja.

Preostale bolezni kože

Določen delež kožnih bolezni predstavljajo še rakave bolezni, ki jih največkrat prepoznamo po novotvorbah. "Vsaka tvorba tkiva, ki ni normalna in je nastala na novo, je novotvorba. Novotvorbe niso vedno maligne (zločeste), vendar je potrebno s preiskavami ugotoviti, ali gre za nevarno ali nenevarno tvorbo", pravi izr. prof. dr. Tina Kotnik. Če je pred leti veljal nasvet, naj lastniki novotvorbo opazujejo in če ne raste, najverjetneje ni nevarna – to ni več sodoben pristop. Na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete je visoko strokovno usposobljeno osebje, ki ga vodi prof. dr. Nataša Tozon, dr. vet. med. v okviru Onkološke ambulante. Lastniki lahko svojega psa ali mačko na pregled naročijo preko telefona ali spletne strani fakultete.

Manjši odstotek kožnih bolezni predstavljajo še avtoimune bolezni, pri katerih organizem začne proizvajati protitelesa proti svojim lastnim tkivom. Prav na koncu omenjamo še hormonske in virusne bolezni kože ter v zelo majhnem deležu prirojene bolezni kože in bolezni kože zaradi prehranskih pomanjkljivosti.

Preventiva? Ustrezna nega!

Preprečevanje kožnih bolezni se, kot poudarja naša sogovornica, izvaja z ustrezno nego. Vsaj nekatere bolezni kože na ta način lahko preprečimo. Ustrezna nega kože in dlake je seveda odvisna od pasme psa in tipa dlake in se je tudi o tem dobro posvetovati s strokovnjakom.  Posebej če smo šele pred kratkim postali lastniki in izkušenj še nimamo veliko, je posvet na mestu.

Načeloma velja, da se psa negovalno ne kopa večkrat, kot enkrat mesečno. S šamponi, ki vsebujejo detergente, se namreč odstrani maščobna plast, ki kožo ščiti pred zunanjimi dejavniki. Če psa kopamo samo zato, ker se nam zdi, da bo potem bolj čist, lahko dosežemo nasprotni učinek. Če ima pes kožo brez vonja, se ga praviloma samo češe, kopa pa največ enkrat mesečno. Drugače pa je seveda, kadar ima pes kožno bolezen. Takrat se psa po navodilih veterinarja kopa mnogo pogosteje, včasih tudi vsak dan. Veterinar bo predpisal ustrezen medicinski šampon, odvisno za katero bolezen kože gre. Pozabiti ne smemo tudi na redno nego krempljev, če se le ti ne obrabljajo sami. Redna toaleta krempljev je pomembna, sicer živi del kremplja ob nepravilni obrabi izrašča vedno daljši. Če v takem primeru želimo kremplje postriči na željeno dolžino, lahko zarežemo v živo. Navodilo stroke je, da se kremplje striže pogosto in po malem in se na ta način živi del kremplja počasi umakne. Toaleto v takih primerih prepustimo strokovnjakom.

O težavah z ušesi



Za konec pa naša sogovornica izpostavi še težave z ušesi. Tudi obravnava bolezni sluhovodov sodi v Dermatološko ambulanto. Zunanje sluhovode psov in mačk prekriva koža, ki je izpostavljena enakim dejavnikom, kot koža drugod po telesu. Vnetje sluhovodov zato spremlja večino alergijskih bolezni kože. Prav tako so povzročitelji vnetja sluhovodov zajedavci, glive in bakterije, v sluhovodih ugotavljamo novotvorbe in podobno. Pozabiti pa ne smemo tudi na tujke, ki v zunanje sluhovode pogosto zaidejo, zlasti poleti. Najobičajnejše so travne rese v času zorenja travnih semen, kar se dogaja od pomladi do pozne jeseni.

Sicer pa je treba poudariti, da zdrava ušesa psov ne potrebujejo posebne nege. Nekaterim pasmam psov (na primer kodrom) v zunanjih sluhovodih gosto izraščajo dlake. Zdravim živalim teh dlak ne pulimo, saj na ta način po nepotrebnem dražimo kožo, žival pa do postopka dobi odpor in nam v primeru vnetja ušes, ko bo čiščenje in aplikacija zdravil potrebna, tega ne bo več dovolila. Sogovornica poudarja, da vraščanje dlak zagotovo ne povzroči vnetja sluhovodov. Velja da tisto, kar je narava dala, tam mora biti. Enako velja tudi za vnašanje čistil v uho. Zdravo uho se čisti samo, zato bi z vnašanjem čistil po nepotrebnem povečali vlago in kožo sluhovodov razmehčali, kar bi olajšalo razmnoževanje mikroorganizmov in dejansko lahko vodilo v vnetje. Drugače pa je seveda, kadar iz različnih vzrokov pride do vnetja. Takrat so poleg čistil na mestu tudi antiseptiki in druga zdravila, ki jih predpiše veterinar. "Če torej opazimo, da se žival praska za ušesi in otresa z glavo, je potreben pregled pri veterinarju," zaključi izr. prof. Tina Kotnik, dr. vet. med.

Članek je bil objavljen v reviji MojPes.
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.