Resorpcija zob pri mačkah je bolezen, ki je v (starejši) literaturi pogosto imenovana tudi odontoklastična resorptivna lezija mačk (ang. feline odontoclastic resorptive lesion, FORL). Bolezen se pojavlja precej pogosto, saj prizadene vsaj tretjino domačih mačk (28,5 – 67,0%). Kljub temu, da je bolezen tudi že dolgo poznana, pa vzroka za njen nastanek še vedno ne poznamo. Čeprav se v zadnjem času v patofiziologiji bolezni omenja vpletenost vitamina D, vzročna zveza ni dokazana. Za bolezen je značilna izguba zobovine zaradi aktivacije odontoklastov na površini zoba. V začetni fazi je lezija omejena na sklenino ali cement ter nato napreduje v dentin in zobno pulpo. V končni fazi vodi v izgubo zoba. Zanimivo je, da zobna pulpa, četudi je pri napredovali leziji izpostavljena, ostane vitalna, zato bolezen povzroča živali izjemno bolečino. Prizadetost zob je velikokrat bilateralno simetrična, najpogosteje pa sta v začetnih fazah bolezni prizadeta tretja premolarja na spodnji čeljusti. S starostjo živali se prevalenca bolezni veča, in lahko napreduje do te mere, da zajame vse zobe.


Slika 1: Stranska projekcija levega spodnjega grabilca (304) in tretjega premolarja (307) pri mački. Na rentgenski sliki so vidni le še ostanki resorbiranih korenin 307 - zob je prizadet s 5. stopnjo resorpcije tipa 2. Zdravljenje v tem primeru ni potrebno, če klinično ugotovimo, da je dlesen na tem mestu zdrava. Na sliki tudi vidimo blago bukalno ekspanzijo alveolne kosti ob 304, kar je znak parodontalne bolezni, sicer pa je velik del parodontalnega ligamenta ob tem zobu le slabo viden. Vsi sekalci, razen levega spodnjega tretjega sekalca (303), manjkajo.


Slika 2: Rentgenska slika desnega spodnjega četrtega premolarja (408) in prvega molarja (409) pri mački. Vidna je napredovala parodontalna bolezen s horizontalno izgubo alveolne kosti s prizadetostjo koreninskih razcepišč obeh zob. 409 je prizadet tudi s 3. stopnjo resorpcije tipa 1 (parodontalni ligament je intakten), zato je potrebno obe korenini tega zoba izdreti.


Slika 3: Okluzalna projekcija spodnjih čeljustnic. Oba spodnja grabilca (304, 404) sta prizadeta s stopnjo 4c (večina korenine je resorbirana, krone pa ne) tipa 2 resorpcije. Na bukalni strani 304 je resorptivna lezija zajela tudi krono in je izpostavljena v ustno votlino, kar potrdimo s kliničnim pregledom zoba. Poškodba je boleča, zato jo zdravimo z amputacijo krone. Krona 404 je neprizadeta, zato zdravljenje v tej fazi ni nujno. 


Slika 4: Pooperacijska rentgenska slika primera s Slike 3. Korenino resorbiranega zoba smo načrtno pustili v čeljusti.

Lezija je ponavadi že zelo napredovala, ko je klinično opazna (ponavadi dejansko opazimo vneto hiperplastično dlesen, ki prekriva lezijo). Lezije na koreninskem delu zob pa lahko diagnosticiramo le z rentgenskim slikanjem, ki je zato nujno, da ocenimo obseg lezije in določimo način zdravljenja. Smiselno je, da slikamo celotno zobovje. V primeru, da z rentgenskim slikanjem diagnosticiramo resorpcijo 5. stopnje tipa 2, ko so na rentgenski sliki vidni le še ostanki resorbiranih korenin (Slika 1), dlesen na tem mestu pa je zdrava, zdravljenje ni potrebno. Ko je zob prizadet z resorpcijo, z rentgenskim slikanjem pa ugotovimo, da je parodontalni ligament intakten (resorpcija tipa 1) (Slika 2), moramo takšen zob v celoti odstraniti (izdreti). Ko pa z rentgenskim slikanjem prizadetega zoba ugotovimo resorpcijo tipa 2, torej da je večina korenine resorbirana, in da zob ni prizadet s parodontalno ali endodontalno boleznijo (Slika 3), lahko opravimo amputacijo krone zoba. Pri tem posegu zobno korenino načrtno pustimo v čeljusti (Slika 4), rano pa prekrijemo z dlesninim režnjem. Pri mačkah z gingivostomatitisom je v vsakem primeru zobe nujno izdreti, saj se smatra, da zaostale korenine lahko prispevajo k nadaljnjemu vnetju. Tehnika amputacije kron je bistveno manj travmatska za žival, poseg je sorazmerno hiter in enostaven ter rezultati dobri, vendar se priporoča uspeh zdravljenja redno spremljati z rentgenskim slikanjem.

Zdravljenja, ki bi preprečilo ali zaustavilo napredovanje bolezni, trenutno ne poznamo. Restavracija zgodnjih lezij, ko zobna pulpa še ni izpostavljena, je možna, a ne prepreči ali zaustavi napredovanja bolezni.
 
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
Besedilo: Doc. dr. Ana Nemec, dr. vet. med, Dipl. AVDC, EVDC
Fotografije: Arhiva KKMŽ in UC Davis
Originalni članek si lahko preberete tudi na spletni strani vet-magazin.si.
 
Reference
1. Booij-Vrieling HE, Ferbus D, Tryfonidou MA, Riemers FM, Penning LC, Berdal A, Everts V, Hazewinkel HA. Increased vitamin D-driven signalling and expression of the vitamin D receptor, MSX2, and RANKL in tooth resorption in cats. Eur J Oral Sci 2010;118(1):39-46.
2. Booij-Vrieling HE, de Vries TJ, Schoenmaker T, Tryfonidou MA, Penning LC, Hazewinkel HA, Everts V. Osteoclast progenitors from cats with and without tooth resorption respond differently to 1,25-dihydroxyvitamin D and interleukin-6. Res Vet Sci 2012;92(2):311-316.
3. DuPont G. Crown amputation with intentional root retention for advanced feline resorptive lesions – a clinical study. J Vet Dent 1995;12(1):9-13.
4. Girard N, Servet E, Hennet P, Biourge V. Tooth resorption and vitamin D3 status in cats fed premium dry diets. J Vet Dent 2010;27(3):142-7.
5. Gorrel C. Veterinary dentistry for the general practitioner. Edinburgh: Saunders, 2004, pp.119-129.
6. Mihaljevic SY, Kernmaier A, Mertens-Jentsch S. Radiographic changes associated with tooth resorption type 2 in cats. J Vet Dent 2012;29(1):20-6.
7. Verstraete FJM. Self-assessment color review of veterinary dentistry. Ames, Iowa: Iowa State University Press, 1999.
 
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.