Bližajo se deževni jesenski dnevi, ko v gozdu pogosto srečamo močerada. A medtem ko nam s svojo opozorilno črno-rumeno barvo sporoča, da naj ga raje občudujemo le od daleč, se marsikateri pes ne more upreti skušnjavi, da bi se z njim poigral, ga ugriznil ali celo požrl.
Navadni močerad (Salamandra salamandra) je dvoživka, ki živi v gozdnatih in hribovitih področjih srednje Evrope. Najpogosteje ga najdemo v listnatih gozdovih, saj se rad skriva med odpadlim listjem in v podrtih, z mahom obraslih deblih. V svojem življenjskem prostoru potrebuje tudi ribnike in manjša jezera za razvoj ličink. Večinoma močeradov ne opazimo, saj so skriti v podrasti in aktivni predvsem zvečer ter ponoči. Jeseni, ob dalj časa trajajočih deževjih, pa pridejo na plano tudi podnevi in nam pogosto prekrižajo gozdne poti.
Močerad se pred plenilci brani s strupeno snovjo, imenovano samandarin, ki jo ob nevarnosti izloči iz zaušesnih žlez. Samandarin je močan alkaloidni strup, ki ob zaužitju ali ob stiku s kožo in sluznicami že v zelo majhnih količinah prizadene živčni sistem. Če pes ugrizne ali poje močerada, se prvi klinični znaki pojavijo že nekaj minut po stiku s strupom. Opazimo lahko nemir, tresenje, pospešeno dihanje in penasto slinjenje. Pozneje se pojavijo močni mišični krči in oteženo dihanje. Pes lahko zaradi zadušitve pogine v nekaj minutah ali urah. Kako hudi bodo znaki zastrupitve, je odvisno od velikosti psa in količine zaužitega strupa.
Zdravila ali protistrupa proti močeradovem strupu ni, zato je preventiva izjemno pomembna. Na sprehodih v naravi je priporočljivo imeti svojega štirinožca na povodcu in skrbeti, da se strupeni dvoživki izogne v velikem loku. Če pa do stika z močeradom vseeno pride, je potrebno psu z navadno vodo sprati gobec in nemudoma poiskati veterinarsko pomoč!
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
