Članki

Urgence v stomatologiji: večino lahko jih preprečimo!

Ana Nemec, 20. septembra, 2014

Čeprav je možnih stanj, ki zahtevajo takojšnjo veterinarsko oskrbo, v stomatologiji in maksilofacialni kirurgiji veliko, pa večino le-teh lahko preprečimo. Pse imejmo pod nadzorom, da se izognemo avtomobilskim nesrečam, padcem in spopadom med psi. Ne dajajmo jim kosti za glodanje in ne mečimo jim kamnov za igro – tako preprečimo veliko zlomov zob. Skrbimo za zdravje zob in ustne votline, da se izognemo marsikateremu problemu ob najbolj nepravem času. V prvi pomoči mogoče imejmo fiziološko raztopino. Preden dajemo kakršnokoli zdravilo, pa se pri veterinarju pozanimamo, ali je za psa ustrezno! Zato je dobro imeti pri sebi telefonsko številko, na kateri lahko 24 ur na dan vse dni v tednu dosežemo veterinarja.
 

Zlomi zob

O zlomih zob in odločanju o nujnosti zdravljenja le-teh smo že pisali. Kot smo spoznali, je zlom zoba urgenca le, če je zlomljena krona zoba tako, da je zobna pulpa izpostavljena in želimo zob ohraniti vitalen. V tem primeru imamo na voljo zgolj 48 ur, kasneje je verjetnost uspešnega zdravljenja bistveno manjša in se raje odločimo za endodontsko zdravljenje z ekstirpacijo zobne pulpe ali za izdrtje zoba ob prvi primerni priložnosti. Prizadeto žival čimprej oskrbimo s sredstvom proti bolečinam, ne glede na to, kakšna bo odločitev o zdravljenju zoba. Velikokrat so otekline (ali celo drenažni trakti) pod očmi posledica periapikalnih procesov, o čemer lahko berete v drugih prispevkih na blogu. V prvi pomoči žival oskrbimo s protibolečinskim zdravilom in po potrebi antibiotikom ter poseg nato opravimo čimprej.
 

Avulzija in luksacije zob

Slika 2: Po tem, ko je veterinar pri psu s slike 1 očistil rane, je naravnal čeljust, zašil mehka tkiva ter namestil posebno opornico.

Avulzije in luksacije zob je potrebno nemudoma obravnavati, če želimo zob seveda ohraniti. Pri avulziji zob popolnoma izpade iz alveole (zobne jamice v čeljusti), pri luksaciji pa je zob v alveoli zgolj premaknjen. Najpogosteje so prizadeti sekalci in grabilci pri avtomobilskih nesrečah, lovljenju koles, padcih ali spopadih med psi. Lahko je zlomljena tudi čeljust (Slika 1). Pri avulziji je pomembno, da zob takoj splaknemo s fiziološko raztopino ne da bi se dotikali korenine. Zob do veterinarja takoj transportiramo v mleku ali posebni raztopini. Uspeh reimplantacije (vsaditve zoba) je izjemno odvisen od časa, ki je od poškodbe do reimplatacije potekel. Rezultati reimplantacije so zadovoljivi, če od poškodbe ni potekla 1 ura, oziroma 3 ure, če je zob shranjen v ustrezni raztopini. Veterinar bo po kliničnem pregledu in rentgenskem slikanju zob reimplantiral, zašil poškodovana okolna mehka tkiva ter zob fiksiral s posebno opornico (Slika 2). Opornica mora biti na mestu 2-6 tednov, potrebno pa je tudi endodontsko zdravljenje takšnega zoba, saj se med poškodbo prekine oskrba zoba s krvjo in zobna pulpa odmre. Mlečnih zob, zob, kjer gre za kronsko-koreninski zlom, ali zob, ki so prizadeti zaradi napredovale parodontalne bolezni ne rešujemo. Avulzija ali luksacija tudi nista urgenci, če vemo, da zoba ne želimo ohraniti. V slednjem primeru prizadeto žival v prvi pomoči oskrbimo s protibolečinskimi zdravili in zob odstranimo ob prvi primerni priložnosti (čimprej).

 

Zlomi kosti obraznega dela glave


Slika 3: Pri psu, ki si je zlomil spodnjo čeljust, je veterinar v splošni anesteziji namestil opornico, ki je vidna na spodnjih sekalcih ter za dodatno oporo celeči se čeljusti namestil še nagobčnik. Tak nagobčnik lahko uporabimo pri prvi pomoči ob zlomih čeljusti.

Zlomi kosti obraznega dela glave so največkrat posledica travme (udarci v glavo) in pri teh je vedno najprej potrebno oceniti, kakšno je splošno stanje živali. Pri živalih z že obstoječo boleznijo (napredovala parodontalna bolezen z veliko izgubo kosti, novotvorbe ali nekatere motnje presnove) se zlomi lahko pojavijo spontano. Ob zlomih čeljusti opazimo krvavitev, oteklino, bolečino in nesimetrijo glave oziroma nenaden pojav nenormalnega ugriza (malokluzija) ali nezmožnosti zapiranja gobca. Dokončno diagnozo bo veterinar postavil s kliničnim pregledom ter rentgenskim in/ali CT slikanjem, ko je žival v splošni anesteziji. Prva pomoč pri zlomih kosti obraznega dela glave je namestitev opornice okoli gobca ali platnenega nagobčnika (Slika 3), potem ko je gobec naravnan tako, da je ugriz pravilen. V nekaterih primerih je to tudi dokončna terapija. Nagobčnik iz platna lahko uporabi v prvi pomoči že tudi lastnik sam. Med zgornjo in spodnjo čeljustjo je nujno pustiti 1,5 cm prostora, da pes lahko liže hrano in pije vodo. Pazimo na pregrevanje! Pes z zaprtim gobcem ne sope in se tako ne ohlaja, zato poskrbimo, da miruje v senci ali je v hladnem prostoru. Takoj obiščemo veterinarja, saj je pri zlomih kosti obraznega dela glave pomembno, da se zlom čimprej obravnava (če seveda splošno stanje živali to dopušča) in se žival karseda hitro vrne v normalno funkcijo. Nujna je tudi čimprejšnja oskrba s protibolečinskimi zdravili.

 

Poškodbe mehkih tkiv

Ugrizi ali globoki vbodi lahko penetrirajo v ustno votlino in žrelo in povzročajo globoke umazane rane. Nujno je čimprej do veterinarja, da rano ustrezno oskrbi in se prepriča, da v rani ni zaostalih tujkov. V prvi pomoči zagotovimo tudi ustrezno protibolečinsko in antibiotsko zdravljenje. Avulzija ustnic je najpogosteje posledica avtomobilske nesreče, ko se mehka tkiva ustnice odluščijo od kosti. Krvavitev se ponavadi sorazmerno hitro umiri, mehka tkiva nato čimprej očistimo in zašijemo. Tudi raztrganine lic, ustnic ali jezika čimprej očistimo in zašijemo. Zlasti poškodbe jezika lahko obilno krvavijo in so lahko življenje ogrožajoče, ker je zaustavljanje krvavitve na jeziku na neanestezirani živali zahtevno (nemogoče). Na splošno so krvavitve v ustni votlini in iz nosu lahko posledica različnih vzrokov, na primer infekcijskih bolezni ali motenj v strjevanju krvi (zastrupitve s strupi za glodavce), novotvorb, tujkov, travme ali napredovale parodontalne bolezni. Če žival obilno krvavi, je nujno takoj k veterinarju. Med transportom poskušajmo žival karseda umiriti in jo imeti v hladnem prostoru/avtomobilu. Če pusti, izvajamo pritisk na krvaveče mesto ali, pri na primer krvavitvah iz nosu, namestimo hladno oblogo na nos.
 

Težave z odpiranjem ali zapiranjem gobca 

Težave z odpiranjem ali zapiranjem gobca so za žival izjemno neprijetne in pogosto boleče, zato jih rešujemo karseda hitro. Pri psih so te težave največkrat posledica travmatske poškodbe čeljustnega sklepa ali okolnih struktur. Opazimo nenaden nastanek malokluzije in nezmožnost pomika čeljusti v normalen položaj. Z živaljo moramo čimprej k veterinarju, ki bo opravil rentgensko ali CT slikanje glave ter odredil ustrezno zdravljenje. Prav tako zapiranje gobca lahko motijo novotvorbe in tujki, možen vzrok je tudi poškodba enega izmed živcev. V slednjem primeru je stanje neboleče in lahko čeljust normalno zapremo, žival sama pa je ne more. Poleg sprememb v čeljustnem sklepu je pogost vzrok nezmožnosti odpiranja gobca miozitis (vnetje) žvekalne mišičnine. Živali včasih ne morejo odpreti gobca niti toliko, da bi lahko zaužile tekočino. Zdravljenje je nujno uvesti čimprej. Težave z odpiranjem gobca so lahko tudi posledica bolezni srednjega ušesa, tujkov, novotvorb, ognojkov za očesom ali tetanusa, zato čimprej k veterinarju, da opraviti temeljit klinični pregled ter odredi ustrezno diagnostiko in zdravljenje.
 

Opekline

Opekline, ki so posledica električnega toka ob grizenju kablov, so najpogostejše pri mladih živalih. Nujen je takojšen obisk veterinarja zaradi učinkov električnega udara. Obsežnost poškodbe v gobcu pa je ponavadi vidna šele nekaj dni po udaru. Kemične opekline so lahko posledica zaužitja jedkih snovi. Prizadeta tkiva takoj speremo z obilico vode in obiščemo veterinarja.
 

Sialocele

Poškodbe slinovodov ali slinskih žlez povzročijo zatekanje sline v okolna tkiva in nastanek sialocel (votlin v tkivu napolnjenih s slino). Značilen je nastanek nebolečih oteklin na področju vratu ali pod jezikom. Ponavadi žival ni splošno prizadeta, razen če sialocela otežuje dihanje. V teh redkih primerih je obisk veterinarja nujen, saj je potrebno vsebino sialocele takoj odstraniti. Nadaljnje zdravljenje (odstranitev slinskih žlez, ki povzročajo težavo) se opravi kasneje.
 
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.

Besedilo: Doc. dr. Ana Nemec, dr. vet. med, Dipl. AVDC, EVDC 
Fotografije: Arhiva KKMŽ in UC Davis
Originalni članek je bil objavljen v reviji Kinolog julij/avgust 2013 (str. 24-25).

Nadaljujte z branjem