Epilepsija je bolezen možganov, za katero je značilna trajna nagnjenost k nastanku epileptičnih napadov. V praksi pomeni pojav dveh ali več epileptičnih napadov v razmaku najmanj 24-ih ur. Epileptični napad je prehodni pojav znakov zaradi nenormalne, prekomerne ali sinhrone nevronske aktivnosti v možganih, ki je posledica različnih osnovnih vzrokov. Navzven se kažejo zelo različno, odvisno od tega, na katerem mestu na možganih in v kakšnem obsegu je prišlo do napake. Napadi so lahko posamični ali pa se pojavijo v skupkih, lahko so redki in nepredvidljivi ali pa se pojavljajo v rednih intervalih.
Posamezen napad sestoji iz treh obdobij
Aura: tik pred napadom se pojavi nekakšna slutnja, da bo prišlo do napada. Živali so v tem obdobju lahko nemirne, iščejo pozornost lastnika, se skrijejo, cvilijo ali so agresivne.
Iktus: dejansko obdobje napada, ki običajno traja manj kot 5 minut. Obstajata dve vrsti napadov:
- Generalizirani napad: sestoji iz toničnega (krč) in/ali kloničnega (veslanje) gibanja – veslanje z okončinami, žival izgubi zavest, tleska s čeljustjo, lahko nehotno urinira in/ali blati, se slini, trese, ima razširjene zenice.
- Fokalni napad: nenormalni gibi samo v enem delu telesa, zavest je lahko ohranjena ali ne. Kažejo se kot trzanje obraznih mišic ali glave, slinjenje, razširjene zenice ali kratkotrajne spremembe v obnašanju (npr. živčnost, nemir, iskanje pozornosti lastnika, strah).
Postiktalno obdobje: takoj po napadu običajno vidimo nenormalno vedenje živali: nemir, dezorientacija, sopenje, letargija, globoko spanje, lakota, žeja, ataksija, motnje propriocepcije, redkeje pa se pojavi agresivno vedenje ali slepota. To obdobje lahko traja nekaj minut ali ur in ga ne smemo zamenjati z dejanskim napadom.
Ni nujno, da so vidni vsi zgoraj navedeni znaki napada. Napadi se navadno pojavijo v mirovanju ali med spanjem in običajno trajajo manj kot 5 minut. Resnost napadov se lahko sčasoma poslabša. Če se simptom (epileptični napad) pojavi samo enkrat, še ni nujno, da ima žival epilepsijo. Zagotovo lahko to trdimo šele takrat, ko se napadi večkrat ponovijo. Predvsem pa, ko smo izključili druge možne vzroke epileptičnih napadov. Pomembno je, da je pes z idiopatsko epilepsijo v obdobju med napadi nevrološko popolnoma normalen. Včasih lahko napadi trajajo dlje kot 5 minut (status epilepticus) ali se pojavijo drug za drugim v kratkem časovnem obdobju (v skupkih). Obe situaciji zahtevata takojšnjo pomoč veterinarja.
Diagnostika
Diagnostični pristop k pacientu z anamnezo suma na epileptične napade vključuje dva temeljna koraka: ugotoviti, ali dogodki, ki jih žival prikazuje, resnično predstavljajo epileptične napade in če je tako, poskušati ugotoviti njihov vzrok. Vzrokov za epileptične napade je veliko. Zelo pomembna je natančna anamneza, pogosto je v veliko pomoč tudi videoposnetek samega napada, ki ga posname lastnik. Žival najprej temeljito klinično in nevrološko pregledamo. Nato opravimo preiskave krvi (hemogram, biokemija) in urina. Tudi starost živali ob nastopu epileptičnega napada je pomembna za potek nadaljnje diagnostike in postavitev diagnoze.
Idiopatska epilepsija je najpogostejši vzrok epileptičnih napadov, ki se prvič pojavijo pri mlajši živali, v starosti med 6 meseci in 6 leti. Je ena najpogostejših nevroloških bolezni pri psih in mačkah, lahko je dedna, natančen vzrok zanjo pa ni znan. Diagnozo postavimo z metodo izključevanja. Temelji na anamnezi dveh ali več neizzvanih epileptičnih napadov, ki sta se pojavila vsaj 24 ur narazen, starosti ob začetku epileptičnega napada med 6 meseci in 6 leti, normalnem kliničnem in nevrološkem statusu med dvema napadoma in brez večjih odstopanj pri osnovnih preiskavah krvi in urina ter izključitvi presnovnih, toksičnih in strukturnih možganskih motenj s pomočjo diagnostičnih preiskav (po potrebi CT ali MRI in odvzem cerebrospinalne tekočine). Družinska anamneza idiopatske epilepsije še dodatno podpre diagnozo.
Pri starejših živalih pa so pogostejši drugi vzroki napadov, njihov izvor je lahko v glavi ali izven nje. Strukturna epilepsija je obolenje, kjer so epileptični napadi izzvani zaradi patologije v glavi (npr. zaradi tumorjev ali metastaz v glavi, degenerativnih, vaskularnih, vnetnih ali infekcijskih obolenj). Druga skupina vzrokov pa so reaktivni napadi, ki nastanejo kot odziv normalnih možganov na prehodno motnjo v delovanju zaradi presnovnih motenj (npr. hipoglikemije, motenj elektrolitov, bolezni jeter, ledvične odpovedi) ali kot posledica intoksikacij (npr. s karbamati, organofosfati, svincem, etilen glikolom, metaldehidom, strihninom). Pri teh živalih pogosto že pri kliničnem pregledu opazimo sistemske klinične nepravilnosti ali nevrološke deficite, ki nakazujejo na lokalizacijo v glavi. Pri zelo mladih živalih (<6 mesecev)pa so pogostejše razvojne nepravilnosti možganov (npr. hidrocefalus), infekcijski ali vnetni vzroki, travma glave, lahko pa tudi hepatična encefalopatija zaradi portosistemskega obvoda. Obstaja tudi nutritivni vzrok, to je pomanjkanje tiamina (dieta z veliko količino surove ribe, dieta s popolnoma kuhanim mesom, pustim mesom, mesom konzerviranim z žveplovim dioksidom).
Izvedba slikovne diagnostike (CT ali MRI glave) in rutinske analize cerebrospinalne tekočine se priporoča po izključitvi reaktivnih napadov (po pregledu krvi in urina) pri psih s starostjo ob začetku epileptičnega napada <6 mesecev ali > 6 let, nevrološkimi odstopanji v času med napadi, ki so skladne z nevrolokalizacijo v glavi, če se epileptični napadi začnejo kot status epilepticus ali napadi v skupkih ali pri neuspešnem zdravljenju z enim antiepileptičnim zdravilom, titriranim na najvišji odmerek, pri predhodno postavljeni domnevni diagnozi idiopatske epilepsije.
V drugem delu prispevka vas bomo seznanili s terapijo, oskrbo psa med epileptičnim napadom in vam povedali, v katerih primerih je potrebno takoj poiskati veterinarsko pomoč.
