Kako lahko lastnik poskrbi za zdravje svojega psa

Vsak lastnik psa lahko z odgovornim ravnanjem bistveno prispeva k zdravju svojega ljubljenčka in se s tem izogne marsikateremu obisku pri veterinarju. Odgovorno lastništvo se začne s prvim dnem, ko domov pripeljete novega člana, bodisi mladiča ali že odraslega psa. Poleg pravilne prehrane, zadostnega gibanja in zadovoljevanja pozitivnih nagonov smo lastniki primorani poskrbeti še za preventivo pred notranjimi in zunanjimi zajedalci ter ustrezna cepljenja. Na ta način bomo psa obvarovali ne samo pred manjšimi neprijetnostmi, ampak tudi pred resnimi boleznimi, ki lahko zahtevajo intenzivno veterinarsko oskrbo ali celo ogrozijo življenja naših živali. Ne smemo pa pozabiti niti na to, da so lahko nekatere bolezni, za katerimi obolevajo psi, tudi zoonoze, se pravi, se lahko prenesejo na človeka, kar pomeni, da bomo z zdravjem naših psov poskrbeli tudi za svoje in zdravje svojih otrok.

Ukrepi, s katerimi lahko bistveno pripomoremo k zmanjševanju tveganja za okužbo, so:

• dosledna osebna higiena, predvsem umivanje rok pred hranjenjem po tem, ko smo božali psa
• uporaba rokavic med vrtnarjenjem
• umivanje surovega sadja in zelenjave pred zaužitjem
• pobiranje pasjih iztrebkov, s čimer zmanjšamo kontaminacijo okolja s paraziti in njihovimi razvojnimi oblikami
• živalskih iztrebkov ne mečemo na kompost oziroma odpadke, ki se reciklirajo
• redno česanje in po potrebi kopanje psov, s čimer zmanjšamo kontaminacijo dlake z jajčeci
• poučevanje otrok o pomenu osebne higiene po stiku s psom
• redno tretiranje psov z antihelmintiki
• preprečitev dostopa psom do divjih glodalcev, trupel poginulih živali, stoječih voda ali luž
• hranjenje psov s komercialnimi dietami ali dobro kuhano hrano (notranja temperatura hrane vsaj 65°C 10 minut) ali globoko zmrznjeno surovo hrano (-17 do -20°C vsaj en teden)

Notranji zajedalci

V grobem jih lahko razdelimo na črevesne zajedalce in tiste, ki prebivajo zunaj črevesja (v koži, pljučih, srcu,…). Razširjenost notranjih zajedalcev se razlikuje med različnimi državami, v Sloveniji med najpogostejše notranje zajedalce spadajo gliste in trakulje, Dirofilaria immitis (‘srčna glista’), pljučni črvi, pojavljajo se tudi posamezni primeri Dirofilarie repens, ki živi v koži. Način in pogostost preventivnega dajanja zdravil proti omenjenim zajedalcem je odvisna od načina življenja psa, od regije, kjer živi, in potovanj na endemična področja.

Slika: Pogostost tretiranja psov z antihelmintiki (za povečavo klikni na sliko)

(z dovoljenjem povzeto po www.esccap.org)

Tabela: Dodatna priporočila za tretiranje psov proti notranjim zajedalcem

Če pes ne dobiva mesečne preventive pred notranjimi zajedalci, je obvezno tretiranje pred vsakim cepljenjem. Za preventivo pred omenjenimi zajedalci je na voljo mnogo različnih preparatov – takih v obliki tablet, paste do kapljic za kožne nanose. O primernosti posameznega preparata za vašega psa se pozanimajte v vaši veterinarski ambulanti.

Zunanji zajedalci

Zunanji zajedalci pri psih ne povzročajo samo neprijetnega srbeža, ampak lahko infestacija z njimi vodi tudi do zdravstvenih težav, kot so alergijski dermatitis, vnetje zunanjih sluhovodov, infestacija z notranjimi zajedalci, resne, s klopi prenosljive bolezni – anaplazmoza, borelioza, babezioza. Nekateri se lahko prenesejo tudi na človeka ali pa so prenašalci zoonotskih mikroorganizmov. Najpogostejše zunanje zajedalce pri psih lahko taksonomsko razdelimo v podrazred Acari (klopi in garjavci) in Insecta (bolhe, uši, komarji, muhe in peščene muhe). Nekateri zunanji zajedalci so vidni s prostim očesom ali pri psu izzovejo srbež, tako da jih lastnik z lahkoto prepozna in odpravi. Pomembno je, da se zavedamo, da lahko zunanji zajedalci živijo tudi (ali predvsem) v okolici, predvsem v stanovanjih, zato mora lastnik istočasno tretirati psa in njegovo okolico, drugače vedno znova prihaja do reinfestacij. Težje je pri zunanjih zajedalcih, ki jih lastnik ne opazi s prostim očesom, naprimer ušesne garje, ki živijo v sluhovodu, še bolj nevarni pa so tisti, ki ob ugrizu ali enkratnem piku v psa vnesejo nevarne mikroorganizme. Zaradi njih je zelo pomembna uporaba preventivnih sredstev, in sicer takih, ki imajo repelentno delovanje, kar pomeni, da v veliki meri preprečijo kontakt s psom, da do prenosa sploh ne pride.

Kot pri notranjih se tudi v preventivi zunanjih zajedalcev uporablja različna sredstva – tablete, kožne nanose ali ovratnice. Pomembno je, da vemo, da nobeno sredstvo psu ne zagotavlja stoodstotne zaščite in da se stopnja zaščite razlikuje glede na področje, kjer pes živi, in celo med posameznimi psi. Zato je potrebno psa po sprehodu pregledati in odstraniti morebitne zajedalce. V primeru, da s psom potujete v tujino na področja, ki so endemična za različne vektorsko prenosljive bolezni, vam svetujemo, da se oglasite pri svojem veterinarju in povprašate o najprimernejši zaščiti. Pogostost dajanja je odvisna od navodil proizvajalca.

Cepljenje

Cepljenje je izrednega pomena za ohranjanje zdravja psov. V različnih državah obstajajo različni vakcinalni protokoli in različna cepiva, odvisno od epizootiološke situacije. Veterinarji moramo stremeti k temu, da bi bila cepljena čim širša populacija psov in obenem vsak posamezen pes čim manjkrat. V Sloveniji je zakonsko obvezno cepljenje proti steklini. Pasji mladič mora biti proti steklini cepljen v starosti 3. do 4. mesecev, nato čez eno leto in nato vsake tri leta. Zakonsko neobvezno, a izredno priporočljivo je cepljenje proti nalezljivim boleznim z večvalentnim cepivom. S tem cepivom pri nas zaščitimo psa proti pasji kugi, parvovirusu, virusnemu hepatitisu, kužnemu kašlju in leptospirozi. S tovrstnim cepljenjem začnemo v starosti 6 – 8 tednov in cepimo vsake 4 tedne do 16. tedna starosti. Pomembno je, da pes dobi zadnji odmerek cepiva v starosti 16 tednov, saj je do takrat zaščita z maternimi protitelesi tako močna, da lahko izniči učinke cepiva. Naslednjo revakcinacijo opravimo čez eno leto in nato vsake tretje leto. Izjema je cepljenje proti leptospirozi, za katero v začetku zadostujeta dva odmerka (8. in 12. teden starosti), kasneje pa je potrebno vsakoletno cepljenje, saj cepivo ne zagotavlja imunosti dlje kot eno leto.

Obstajajo še številna druga cepiva (proti malignemu melanomu, leišmaniozi, boreliozi,…), ki se ne uporabljajo rutinsko in za katera se lahko odloči veterinar glede na stopnjo tveganja okužbe za posameznega psa. Lastniki smo odgovorni za zdravje in dobrobit svojega psa. Ob upoštevanju preprostih preventivnih ukrepov lahko bistveno pripomoremo k le-tema. Vedno pa smo vam na voljo veterinarji, da vam svetujemo in skupaj izberemo najustreznejšo zaščito za vašega psa.
Pa prijetno in zdravo druženje vam želim!