Kako vem, da mojega psa boli?

Psi imajo podobno razvit živčni sistem kot ljudje, zato lahko predvidevamo, da pes čuti bolečino vselej, kadar bi jo čutil človek v podobni situaciji oziroma pri enakem bolezenskem procesu.

 

Bolečino definiramo kot neprijetno senzorično in čustveno izkušnjo zaradi poškodbe tkiva. Nezmožnost verbalne komunikacije pri psih ne pomeni, da ti ne zaznavajo bolečine in zato niso upravičeni do ustreznega protibolečinskega zdravljenja. Ljudje lahko natančno opišejo naravo, lokacijo in jakost bolečine, medtem ko pri psih lahko le posredno sklepamo o njej.  Odgovor telesa na bolečinski dražljaj je kompleksen proces. Dražljaj potuje iz perifernih tkiv po aferentnih živčnih vlaknih preko hrbtenjače do možganov. Možgani v večini primerov poskušajo zavreti signal z descendentno inhibicijo na nivoju hrbtenjače. Kadar je škodljivi dražljaj dovolj močan, da povzroči poškodbo tkiva, se razvije lokalna vnetna reakcija. Periferna živčna vlakna se senzibilizirajo, signal, ki potuje po aferentnih živčnih vlaknih do hrbtenjače, je intenzivnejši. Sčasoma pride na nivoju hrbtenjače do ojačanja signala namesto do zaviranja. Posledica je mirovanje živali, ki  na ta način poskuša ublažiti bolečino.  Za lažje razumevanje bolečino v grobem delimo na fiziološko in patološko. Fiziološko bolečino lahko opišemo kot sredstvo za odkrivanje škodljivih dražljajev, kjer je zaznavanje bolečine v sorazmerju z jakostjo škodljivega dražljaja. Fiziološko bolečino smatramo za obrambni mehanizem in jo opisujemo tudi kot “zaščitno” bolečino. 

Zaznavanje bolečine je lahko tudi intenzivnejše kot je sam škodljivi dražljaj, ki jo je povzročil. Govorimo o patološki bolečini, ki se kaže na več načinov, npr. kadar periferni dražljaj povzroči vnetne spremembe, je zaznavanje bolečine pri pritisku na poškodovano področje intenzivnejše (periferna senzibilizacija). Patološka bolečina je lahko tudi posledica kronične bolečine, ki povzroči centralno senzibilizacijo z zvečano občutljivostjo za bolečino iz drugih področij. Centralna senzibilizacija je posledica sprememb v možganih in hrbtenjači zaradi bolečinskega dražljaja. Kaže se kot ojačano zaznavanje bolečine (hiperalgezija). Znano je, da uporaba analgetikov pred bolečinskim dražljajem, to je pred kirurškim posegom lahko prepreči centralno senzibilizacijo in je v primerjavi z zdravljenjem bolečine po bolečinskem dražljaju, ko se že razvije hiperalgezija, bistveno bolj učinkovita.

 

Slika 2: Psica po kirurškem posegu kaže znake abdominalne bolečine – zavzema položaj za prošenje 

Prepoznavanje bolečine je ključnega pomena za uspešno preprečevanje in odpravljanje le-te, saj je pes ne more opisati tako kot ljudje. Izražanje bolečine je odvisno od številnih dejavnikov kot so pasma, spol, teža, predhodne izkušnje, socialni položaj, splošno stanje psa in vplivi okolja v času opazovanja. Tako se  npr. lahko zgodi, da pes, ki doma očitno šepa, med pregledom pri veterinarju tega ne pokaže. V tujem, po njegovem mnenju potencialno »sovražnem« okolju, poskuša prikriti bolečino in s tem svojo ranljivost, sploh če ima negativne predhodne izkušnje z obiskom veterinarske klinike. Dominantni psi, še zlasti tisti, ki živijo v krdelu, dolgo prikrivajo bolečino, saj bi s tem, ko bi jo pokazali, postali ranljivi in bi hitro nazadovali na hierarhični lestvici. 

Na prepoznavanje bolečine vpliva več dejavnikov. Zelo pomembno je v kolikšni meri veterinar, ki pregleduje psa, pozna vzorce normalnega obnašanja pri psu, da lahko ustrezno tolmači spremembe v obnašanju posamezne živali. Zelo pomemben je tudi odnos ocenjevalca do zdravljenja bolečine. Več študij o odnosu veterinarjev do prepoznavanja in preprečevanja bolečine je pokazalo, da veterinarke prej prepoznajo znake bolečine in se odločijo za uporabo analgetikov kot njihovi moški kolegi. Ugotovili so tudi, da mlajši veterinarji prej prepoznajo bolečino in uporabijo analgetike kot njihovi starejši kolegi.

 

Akutno bolečino je sorazmerno lahko prepoznati. Najpogosteje je pes apatičen, neješčen, je agresiven ali se umika pri dotikanju bolečega mesta. Pri bolečini, ki izvira iz trebušne votline, se psi držijo zgrbljeno, odklanjajo gibanje, stojijo ali zavzemajo položaj za prošenje. Pri bolečini, ki izvira iz prsnega koša, se psi ne upajo uleči in zato stojijo, dokler od utrujenosti ne obležijo. Pri lokalizirani bolečini so znaki izraziti; pes ne uporablja prizadetega dela telesa ali pa šepa na prizadeto okončino, pri bolečini v ustni votlini se slini in odklanja trdo hrano. 

 

Prepoznavanje kronične bolečine je težavnejše, saj znake bolečine pogosto spregledamo ali pa si jih napačno razlagamo. Kronična bolečina se pri farmskih živalih manifestira z zmanjšano produkcijo (mleko, jajca) ali z manjšim prirastkom. Pri ljubiteljskih vrstah živali kot so psi, mačke, športni konji idr. teh faktorjev ne moremo meriti, zato pri njih opazujemo predvsem odstopanja od normalnih vedenjskih vzorcev (hranjenje, pitje, skrb za lastno higieno, socialno vedenje, premikanje, drža). Neredko se srečamo s primeri kronične bolečine, ki je lastnik ne opazi oziroma si jo napačno razlaga. Tipičen primer je star labradorec, ki na sprehodu počasi in s težavo hodi za lastnikom, medtem ko ima še vedno izreden apetit. Po lastnikovih besedah je popolnoma zadovoljen in srečen član družine, težave z gibanjem pa lastnik zmotno pripisuje starosti in ne bolečinam, ki izvirajo iz lokomotornega aparata.

Kronična bolečina je posledica številnih bolezni, od osteoartritisov do bolezni ustne votline in neoplazij. Pri odpravljanju bolečine moramo zato vedno poskrbeti za zdravljenje osnovne bolezni, saj se bolečina pojavlja sekundarno in zgolj paliativno zdravljenje bolečine ne prinaša uspeha. V nekaterih situacijah postavimo diagnozo kronične bolečine retrospektivno, ko nam npr. lastnik poroča, da se pes po odstranitvi tumorja ponovno obnaša kot v mladih letih. Na osnovi tega lahko sklepamo, da je tumor povzročal psu bolečine, ki so sčasoma prešle v kronično obliko.

Psi s kroničnimi osteoartritičnimi spremembami imajo težave pri vstajanju, težko hodijo, odklanjajo hojo po stopnicah in skakanje v avto. Kadar imajo bolečine v zadnjem delu telesa, imajo zgrbljen hrbet, s čimer prenašajo težo na prednji okončini. Podobne spremembe v drži in hoji opazimo tudi pri bolečini, ki izvira iz torakolumbalnega ali lumbalnega dela hrbtenice. Pri dalj časa trajajoči neuporabi okončine lahko opazimo mišično atrofijo, ne smemo pa prezreti tudi manj izrazitih znamenj kot so npr. neobrabljeni kremplji na okončini, ki je žival ne obremenjuje. Kronična bolečina, ki je posledica bolezni ustne votline, se lahko kaže z zmanjšanim apetitom ali s težavami pri žvečenju hrane. Nabiranje zobnega kamna na posameznem zobu je lahko prav tako posledica bolečine, saj se pes izogiba uporabi tega zoba in s tem mehanskemu odstranjevanju mehkih oblog pri žvečenju trde hrane.

 

V primeru centralne senzibilizacije s hiperalgezijo (intenzivnejši odgovor na dražljaj, ki je normalno boleč, na mestu poškodbe ali v okolnjih nepoškodovanih tkivih) ali alodinijo (bolečino izzove dražljaj, ki v normalnih pogojih ne izzove bolečine) je zdravljenje kronične bolečine težje. Odgovor na zdravljenje je lahko atipičen in kaže na to, da je problem prisoten že dlje časa kot smo predvidevali. Vzrok je lahko nevropatska bolečina, ki je posledica poškodbe ali bolezni živčevja. Za zdravljenje nevropatske bolečine se v prvi vrsti uporabljajo specifična zdravila, ki primarno spadajo med antidepresive (npr. amitriptilin) ali antikonvulzive (npr. gabapentin), v drugi vrsti pa pride v poštev tudi opioidni analgetik tramadol. Nesteroidni analgetiki niso učinkoviti pri zdravljenju nevropatske bolečine.

 

Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
Besedilo: Doc. dr. Alenka Seliškar, dr. vet. med.