Kolčna displazija

Večina lastnikov psov se je v življenju že srečala s problemom pri svojem psu, ki so ga bodisi veterinarji ali vzreditelji imenovali displazija. Pojem displazija pomeni razvojne napake na kateremkoli sklepu, daleč najpogostejša pa je na kolčnem in komolčnem sklepu pri psih. Ker je displazija dedna in se prenaša na potomce se bolezen najboljše izkoreninja z obveznim rentgenskim slikanjem sklepov in izločanjem prizadetih psov iz vzreje. Za prizadete pse pa obstajajo številne terapevtske metode s katerimi popravimo prirojene napake na sklepih in jim s tem omogočimo normalno življenje. 

 

Slika 1: Huda prirojena displazija z delnim izpahom stegnenice.

Displazija kolkov je dedno pogojena razvojna anomalija kolčnega sklepa, pri kateri se kolčna ponvica in glavica stegnenice ne prilegata po velikosti in obliki ali pa glavica stegnenice ne leži popolnoma v kolčni ponvici in je delno izpahnjena. Napaka se kaže v različnih stopnjah. Displazija se lahko pojavlja le na eni strani ali pa še pogosteje na obeh sklepih in se razvija od rojstva do starosti enega leta in pol. Zaradi nepravilne oblike sklepa ali delnega izpaha glavice stegnenice, so sklepne površine nepravilno obremenjene kar povzroči nastanek dodatnih degenerativnih sprememb v obliki kostnih izrastkov, neravnih sklepnih površin in deformacij hrustanca. Vse te spremembe povzročajo bolečine v prizadetih sklepih in šepanje. Bolezen se pojavlja pri vseh pasmah psov tako velikih kot majhnih. Po podatkih s celega sveta je zelo redka le pri hrtih.

 

Kolčni sklep je kroglični sklep in zaradi tega gibljiv v vseh smereh. Sestavljata ga okrogla glavica stegnenice in polkrožna medenična ponvica. Glavico stegnenice drži v sklepu zelo močna vez (lig. teres) , cel sklep pa obdaja sklepna kapsula. Pri zdravem sklepu je kolčna ponvica pravilno zaobljena in tvori glavici stegnenice lepo prilegajoče ležišče. Glavica mora biti okrogla in se po velikosti in obliki prilegati ponvici. Lepo mora prehajati v vrat stegnenice, ki mora imeti ostre robove. Sklepna špranja mora biti ozka in enakomerna. Vsi deli sklepa morajo imeti gladke robove. Vsako odstopanje pomeni določeno stopnjo displazije. Displazija kolkov je genetsko pogojena napaka, ki pa se razvije šele po rojstvu pri rasti kosti. Razvije se le pri psih, ki imajo dedne zasnove, na njen razvoj pa vplivajo številni faktorji okolja. Zaradi tega vpliva se bolezen v vidni obliki razvije le pri 25% psov z dedno zasnovo. Displazija je tudi t.i. poligena napaka, ker so za njen nastanek odvisni številni geni oziroma njihova kombinacija, ki pogosto nastane šele po parjenju z določenimi starši. Med vplivi okolja, ki omogočijo da se napaka razvije v polni meri so predvsem zelo hitra rast kosti, hrana prebogata z energijo in beljakovinami, prevelika ali premajhna količina kalcija v hrani, prevelike količine vitamina D, nepravilno razmerje med kalcijem in fosforjem (normalno je 1 : 0,8 ), neprimerno obremenjevanje mladičev. Zadnje raziskave v svetu so pokazale, da imajo ti faktorji največji vpliv v prvih 60 dnevih življenja, zato je najvažnejša pravilna oskrba mladičev še pri vzreditelju.

 

Slika 2: Normalen sklep.

Kolčno displazijo se ugotavlja z rentgenskim slikanjem psov. Prve znake obolenja se ponavadi lahko odkrije že pri 6 mesecih starosti, dokončno oceno za vzrejno dovoljenje pa dobijo psi po napolnjenem enem letu, zelo velike pasme po dopolnjenih 18 mesecih. Ker je bolezen dedna, se večini pasem oceni stopnja displazije, preden dobijo vzrejno dovoljenje. Za vzrejo se dovoljujejo le začetne stopnje displazije.

V Sloveniji smo začeli z ocenjevanjem kolčne displazije pred 40 leti in smo v selekciji dosegli že lepe uspehe. Ker pa ima selekcija smisel le, če se izloča vse nosilce genov, smo leta 1995 poostrili kriterije za vzrejo v soglasju s Kinološko zvezo Slovenije. V ta namen smo vpeljali tudi novo ocenjevanje po mednarodno sprejeti klasifikaciji, ki se lahko uporablja povsod. Večina držav ima namreč posebnosti v ocenjevanju, vse ocene pa se lahko po posebni primerjalni skali uvrstijo v iste razrede.

Pred vsakim slikanjem je obvezna identifikacija psa s kontrolo ušesne številke ali mikročipa. Psi morajo biti starejši od enega leta. Vse pse pred slikanjem sediramo in slikamo v standardni poziciji tako, da žival leži na hrbtu z nazaj iztegnjenimi zadnjimi nogami. Na posnetku mora biti medenica popolnoma simetrična, stegnenici vzporedni in pogačici na sredini kolenskega sklepa. Lastniki morajo prinesti s seboj originalni rodovnik.

Na podlagi vizuelne ocene rentgenske slike in izmere kotov s katerimi določamo stopnje delnega izpaha , delimo displazijo na stopnje od A do E. Stopnje so:

A – nobenih znakov displazije

B – prehodna stopnja ali sumljivo na displazijo

C – lahka stopnja displazije

D – srednja stopnja displazije

E – huda stopnja displazije

V dogovoru s Kinološko zvezo Slovenije dobijo vzrejno dovoljenje psi s stopnjama A in B. Glede na staro ocenjevanje sta to stopnji 0 in 1 ter zelo blaga oblika 2. stopnje

 

Bolezen se najuspešneje preprečuje z radikalnim izločevanjem dednih nosilcev iz vzreje. Ker pa je bolezen poligena in na njen razvoj vplivajo številni zunanji faktorji, je ta pot dolgotrajna in nikoli popolnoma zanesljiva. Na žalost se marsikje v svetu in tudi pri nas parijo psi tudi z zelo razvito displazijo, kar vsekakor ne pripomore k izkoreninjenju problema in je zelo neodgovorno predvsem do bodočih lastnikov mladičev. Na to, da se dedna zasnova pri mladem psu ne razvije v hudi obliki, pa lahko vplivamo predvsem s pravilno prehrano in normalnim gibanjem mladiča. Ne priporoča se hrana, ki je energetsko in beljakovinsko prebogata, paziti moramo na normalno razmerje med kalcijem in fosforjem, škodujejo velike količine kalcija in vitamina D. Psičkov ne smemo imeti zaprtih v kletkah ampak jim moramo zagotoviti normalno gibanje, kar predstavlja v praksi predvsem njihova igra . Ne smemo jih tudi pretirano obremenjevati.

Psi s stopnjami displazije B in C ne potrebujejo nikakršnega zdravljenja, ker te stopnje ne povzročajo težav v kasnejšem življenju. Pse z različnimi stopnjami delnega izpaha uspešno zdravimo operativno vendar le pred enim letom starosti, zato se priporoča informativno slikanje kolčnih sklepov sumljivih psov pred enim letom starosti, ko je zdravljenje še uspešno. Psom z že razvitimi degenerativnimi spremembami lajšamo bolečine z mirovanjem in sredstvi proti bolečinam. V najhujših primerih pa je edini izhod umetni kolčni sklep ali endoproteza.

 

Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.

Besedilo: Prof. dr. Bojan Zorko, dr. vet. med.

Slike: Arhiv KKMŽ