Komolčna displazija

Slika 1: Zdrav komolec.

Komolčna displazija je dedna bolezen, ki se kaže v različnih stopnjah kroničnega vnetja komolčnega sklepa ali z artrozo. Vzroki za nastanek artroze so prirojene razvojne napake v sklepu. Te napake se kažejo v obliki prostih delcev kosti ali hrustanca v sklepu ali pa kot prirojeno neskladne sklepne površine. Zaradi teh sprememb se sklepne površine nepravilno obrabljajo in v sklepu pride do nastanka kostnih izrastkov ali osteofitov in v končni fazi do popolnoma preraščenega in negibljivega sklepa ali artroze. Bolezenska stanja, ki povzročajo artrozo so: oddvojen procesus coronoideus komolčnice, nezdružen procesus anconeus ulne, osteohondritis komolčnega sklepa in neskladnost sklepa. Začetni vzroki in posledične spremembe pri komolčni displaziji so bistveno bolj boleče kot spremembe pri displaziji kolkov, zato prizadeti psi ponavadi pričnejo šepati že po 6 mesecu starosti. Najpogosteje prizadete pasme psov so labrador, zlati prinašalec, bernski planšarski pes, rotweiler,  nemški ovčar, novofundlandec.

Ker se bolezen deduje, so v številnih državah že uvedli obvezno rentgensko slikanje komolčnih sklepov in izločanje obolelih psov iz vzreje podobno kot pri kolčni displaziji. Predvsem pomembno je to za službene pse. Za vzrejno dovoljenje se pse slika po enem letu starosti. Ocenjevanje se vrši na podlagi rentgenskih posnetkov obeh komolčnih sklepov v vsaj dveh projekcijah. Psi s kakršnimikoli znaki displazije ne dobijo vzrejnega dovoljenja, ker se stopnje s časom progresivno slabšajo. Izredno pomembno pa je tudi zgodnje odkrivanje komolčne displazije pred enim letom starosti zaradi pravočasnega zdravljenja in prognoze bolezni. Večino patoloških stanj, ki povzročajo komolčno displazijo, lahko uspešno zdravimo le v začetku, preden se v sklepu razvijejo degenerativne spremembe. Te so namreč pri enem letu starosti, ko se pse slika za vzrejno dovoljenje, pogosto že preobsežne in zaradi tega ostanejo take živali kljub zdravljenju celo življenje prizadete. Zato pri nas svetujemo lastnikom najpogosteje prizadetih pasem psov slikanje komolčnih sklepov pri osmih mesecih starosti, ko diagnostika sicer ni tako zanesljiva kot pri enem letu, vendar je takrat uspešnost zdravljenja bistveno večja. Klinično opazimo pri obolelih živalih različne stopnje šepanja na prednjih nogah in boleč komolčni sklep. Pri hujših stopnjah je slišna krepitacija, gibljivost sklepa je omejena, sklepi so vidno zadebeljeni.

 

Slika 2: Huda displazija komolca.

Bolezen diagnosticiramo z rentgenskim slikanjem v najmanj dveh standardnih projekcijah. Pri zgodnjem odkrivanju uporabljamo navadno štiri projekcije. Sedacija živali, ki so mirne ponavadi ni potrebna. Za vzrejno dovoljenje je najenostavneje slikati kolčne in komolčne sklepe istočasno. Ker so patološke spremembe pri komolčni displaziji v začetku zelo majhne in zaradi prekrivanja teh sprememb z ostalim okostjem, je rentgenska diagnostika dokaj nezanesljiva in odvisna od starosti procesa. Pri starosti živali okoli pol leta je zanesljivost po naših izkušnjah le okoli 50%. Pri starosti nad 8 mesecev je okoli 75% in pri starosti nad 1 letom okoli 90%. Zato pri psih mlajših od enega leta in s sumljivimi znaki za displazijo obvezno svetujemo kontrolna slikanja po štirih do šestih tednih. Dokončno oceno za vzrejna dovoljenja dajemo po enem letu starosti. Komolčni sklepi se ocenijo s štirimi stopnjami:

Vzrejno dovoljenje dobijo le psi brez znakov displazije.

 

Mnogo bolj zanesljive metode ugotavljanja komolčne displazije so artroskopija, magnetna resonanca in kompjuterska tomografija, ki pa so vse nažalost bistveno dražje, vezane na narkozo živali in na dostopnost aparatur. V nekaterih primerih nam dokončno diagnozo omogoči le kirurško odpiranje sklepa. 

 

Na nastanek komolčne displazije vpliva več faktorjev. Najvažnejši pa je vsekakor genska zasnova. Drugi faktorji kot telesna rast, obremenitve živali in prehrana vplivajo le na hitrost razvoja bolezni, ne morejo pa preprečiti nastanka ali prenosa napake na potomstvo. Tudi komolčna displazija je poligena bolezen, kar pomeni, da je za nastanek potrebna kombinacija več genov. Dodatni problem pri komolčni displaziji je tudi to, da so klinično bolni psi le vrh ledene gore. Mnogi psi imajo spremembe v sklepih, vendar ne pokažejo šepanja, bolezen pa prenašajo na potomce, ki šele pokažejo bolečine in šepanje. Na srečo lahko tudi take pse odkrijemo z rentgenskim slikanjem in jim prepovemo vzrejo. Zaradi tega je obvezno ugotavljanje komolčne displazije pred izdajo vzrejnega dovoljenja tudi tako pomembno. 

 

 

Ocene staršev		Odstotek prizadetih mladičev
Normalno  x  rahla stopnja		43
Normalno  x  srednja stopnja		48
Displazija  x  displazija		56

 

Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.