Osnove oralne in maksilofacialne kirurgije

Večina zlomov obraznega dela glave in čeljusti je posledica poškodb. Patološke zlome pa največkrat diagnosticiramo pri psih manjših pasem in so posledica zelo napredovale parodontalne bolezni ali  novotvorb.

Slika 1: Pri pregledu mačke v splošni anesteziji ugotovimo zamik spodnje čeljusti v desno in otipamo krepitacijo v področju desnega čeljustnega sklepa.

Slika 2: Ko opravimo CT glave pri mački s slike 1, ugotovimo, da je zlomljen kondilarni podaljšek spodnje čeljusti na desni strani, sam čeljusti sklep pa ni vpleten.

Psa ali mačko z zlomom čeljusti vedno najprej pregledamo. Ocenimo simetrijo glave in obraza ter področje pretipamo (Slika 1). Nato opravimo rentgensko slikanje ali računalniško tomografijo, slednja je v diagnostiki zlomov obraznega dela glave in čeljusti bistveno natančnejša, zlasti pri oceni zlomov zgornje čeljusti, ramusa in kondilarnega podaljška spodnje čeljusti ter pri poškodbah čeljustnega sklepa (Slika 2).

Slika 3: Živali s slike 1 do dokončnega zdravljenja namestimo prilagojeni nagobčnik, ki zagotavlja oporo in vsaj delno stabilizira zlom. 

Najbolje je poškodbe obraznega dela glave in čeljusti zdraviti takoj in dokončno. Na ta način živali najhitreje vrnemo normalno funkcijo. Glavna cilja zdravljenja zlomov obraznega dela glave in čeljusti sta normalen ugriz in rigidna fiksacija. Zato je poznavanje anatomije in biomehanike čeljusti nujno. Če iz kakršnegakoli razloga definitivnega zdravljenja ne moremo opraviti takoj, živali namestimo prilagojeni nagobčnik, ki zagotavlja oporo in vsaj delno stabilizira zlom (Slika 3). Ta metoda lahko v nekaterih primerih celo zadostuje, zlasti če je zlom stabilen. Ker velik del čeljusti predstavljajo zobje je zdravljenje zlomov čeljusti drugačno od zdravljenja zlomov drugih kosti. V ta namen moramo pri redukciji in fiksaciji zlomov dobro poznati anatomijo čeljusti in zob, da se izognemo morebitnim njihovim dodatnim poškodbam. Prav tako moramo z zdravljenjem zagotoviti normalen ugriz. Zobe, vpletene v zlom, izdiramo le, če otežujejo celjenje oziroma ne prispevajo k stabilizaciji zloma. Zlome lahko zdravimo zaprto ali odprto. Do mesta zloma pristopamo ekstraoralno, intraoralno ali skozi s travmo povzročeno rano, slednje le v izjemnih primerih. Za stabilizacijo zlomov uporabljamo različne tehnike, pri čemer se največkrat odločimo za neinvazivno tehniko z  intraoralno opornico in/ali medzobnimi žicami. Če primer to dopušča, lahko uporabimo tudi minimalno invazivno tehniko z mini titanijevimi ploščicami. Pri nekaterih vrstah zlomov (npr. intrakondilarni ali perikondilarni zlomi z vpletenostjo sklepne površine) fragment odstranimo. Ko defekti presegajo kritično velikost, vključujejo najnovejše metode operativnega zdravljenja obraznega dela glave rekonstrukcijske in mikrovaskularne tehnike.  

Živali zdravimo tudi podporno s protibolečinskimi zdravili in antibiotiki, saj je večina zlomov  odprtih. Po potrebi zagotovimo tudi prehransko podporo. Prav tako čimprej pričnemo z zdravljenjem poškodb mehkih tkiv, ker so le-te navadno kontaminirane z veliko devitaliziranega tkiva. Zaradi pomanjkanja tkiva, zlasti na rostralnem delu gobca, kirurško zdravljenje poškodb mehkih tkiv včasih zahteva tudi uporabo režnjev.

 

Slika 4: Pri živalih s prirojenimi defekti neba opravimo natančen klinični pregled ter v splošni anesteziji nato natančno pregledamo defekt. Idealno je, če opravimo CT glave, s katerim bolje opredelimo obsežnost kostne komponente defekta, saj je le-ta ponavadi večja kot mehkotkivna komponenta.

Slika 5: Kirurško zdravljenje defektov trdega neba je zapleteno in lahko zajema več stopenj. Pri psu na sliki so bili najprej selektivno izdrti zobje, da smo pridobili več sluznice, ki jo čez 1 mesec uporabimo za režnje, s katerimi v dveh etažah prekrijemo defekt na trdem nebu. Po 3 tednih je celjenje popolno. Prvi poseg ima največjo verjetnost uspeha, zato se kirurškega zdravljenja lotimo po dobrem načrtovanju. 

Defekti neba so lahko prirojeni (razcepi, hipoplazija) (Slika 4) ali pridobljeni (oronazalne fistule). Oboje je nujno zdraviti, saj nezdravljeni povzročajo težave pri jemanju hranje ter pogosto vodijo v aspiracijsko pljučnico. Cilj zdravljenja je popolna rekonstrukcija trdega in/ali mehkega neba, pri čemer je treba pripomniti, da popolno funkcijo mehkega neba le redko dosežemo (Slika 5). Prirojene defekte bi bilo z vidika prej omenjenih zapletov smiselno zdraviti čimprej. S kirurškega stališča pa je nujno počakati vsaj do starosti 3-4 mesece, ali celo dokler ne izrastejo vsi stalni zobje. Če defekt diagnosticiramo pri novorojenih mladičih, vedno omenimo evtanazijo, saj gre za dedno napako, ki zahteva tudi nemalo naporov in stroškov z zdravljenjem. Obvezno lastniku svetujemo, da žival kastrira/sterilizira. Pred zdravljenjem je žival nujno temeljito pregledati, saj so poleg prirojenih defektov neba pogoste tudi druge razvojne anomalije.

 

Opisanih je več kirurških metod zdravljenja, kjer lahko defekt rekonstruiramo v eni ali dveh etažah, odvisno od oblike, velikosti in narave defekta. Pri zdravljenju defektov neba se vedno bolj stremi k mikrovaskularnim tehnikam in uporabi biomaterialov. 

Najpogostejša pooperativna komplikacija je dehiscenca, zato je uspeh kirurškega zdravljenja zelo odvisen od natančnega načrtovanja, tehnike in izurjenosti kirurga. Če je dehiscenca minimalna in ne povzroča nikakršnih težav, dodatno zdravljenje ni potrebno. Če pa je potreben dodaten kirurški poseg, le-tega načrtujemo čez 4-6 tednov, ko se tkiva obnovijo. Uspeh zdravljenja je zelo odvisen od velikosti in oblike defekta. Pri neoperabilnih, velikih defektih je možna uporaba prilagojenih obturatorjev, a so ti le začasna rešitev, zato je dolgoročna prognoza za tako žival slaba.

 

Slika 6: Načrtovanje rostralne mandibulektomije. Da bi v celoti odstranili ploščatocelični karcinom z obsežno invazijo v kost, načrtujemo meje resekcije vsaj 1 centimeter od rentgensko (ali, natančneje, s CT) vidne lezije. Tumor je bil predhodno biopsiran v področju desnih spodnjih sekalcev in mesto biopsije zajamemo v polje resekcije. 

Slika 7: Pri psu s slike 6 smo po mandibulektomiji rekonstruirali spodnjo ustnico. Tako zmanjšamo slinjenje, ki je po takšnih posegih izrazito. Čeprav je videz živali nekoliko spremenjen, je funkcija živali ohranjena, pri popolnoma odstranjenem ploščatoceličnem karcinomu v ustni votlini pa je tudi prognoza odlična.

Slika 8: Z biopsijo smo ugotovili, da je novotvorba na zgornji čeljusti predstavlja fibrosarkom. Po opravljenem CT glave ugotovimo, da tumor vrašča večinoma na desni strani in tako načrtujemo obsežno unilateralno rostralno maksilektomijo z vsaj 1.5 centimetra roba okrog novotvorbe.

Slika 9: Funkcija in estetski videz živali s slike 8 po opravljeni maksilektomiji sta odlična. 

Slika 10: Akantozni ameloblastom je lokalno invazivna odontogena novotvorba, zato ob biopsiji in pred posegom opravimo vsaj rentgensko slikanje, idealno pa CT, da lahko ustrezno načrtujemo poseg. 

Slika 11: Novotvorbo s slike 10 smo odstranili s centralno maksilektomijo z 1-centimetrskim varnostnim robom in tako dosegli ozdravitev živali ter ohranili njeno funkcijo in videz.

Različno obsežni maksilektomija ali mandibulektomija (npr. unilateralna, bilateralna, incizivektomija, rostralna, centralna, kavdalna, segmentna, totalna) sta najpogosteje indicirani pri kirurškem zdravljenju novotvorb (Slike 6-11). Redkeje se teh operacij poslužujemo pri reševanju obsežnih kominutivnih zlomov ali defektov neba (maksilektomija). Pri načrtovanju maksilektomije ali mandibulektomije s katerima bomo resecirali tumor, moramo upoštevati predvsem meje slednjega. Operacijo moramo načrtovati tudi z mislijo na zapiranje rane, da imamo na voljo dovolj sluznice, ki jo uporabimo za režnje. Ker je dehiscenca z nastankom oronazalne fistule pri maksilektomiji najpogostješa pooperativna komplikacija, se izogibamo uporabi elektrokavterja in travmatizaciji tkiv. Če je le mogoče, defekt po maksilektomiji rekonstruiramo v dveh slojih. Linijo šivov pa vedno načrtujemo tako, da je podprta s kostjo. Nujno je dobro poznavanje anatomije, da lahko ustrezno obravnavamo pomembne strukture v kirurškem polju (žile, živci, slinovodi, solzevodi, zobje). Aktivna krvavitev pri obsežni maksilektomiji ali mandibulektomiji je lahko življenjsko ogrožajoča.

 

Medtem ko je pooperativna oteklina pogosto očitna in moteča za lastnika, le-ta izgine v tednu dni. Po obsežnih resekcijah moramo lastnika seznaniti z verjetno dolgoročno spremenjenim videzom živali in možnimi komplikacijami: 

V dodatnem zdravljenju priporočimo možnosti za namestitev ortodontske elastike kot preventivo zamika spodnje čeljusti, rekonstrukcijske tehnike in endodontsko zdravljenje vključujočih zob.

 

Slika 12: Sialocela pod jezikom ali ranula je posledica nabiranja sline v tkivu zaradi defekta v slinovodu podjezične slinske žleze.

Sialocela je posledica nabiranja sline v tkivu, ki nastane najpogosteje zaradi defekta neznane etiologije v slinovodu podjezične slinske žleze, lahko tudi v povezavi s katerokoli drugo slinsko žlezo. Najpogosteje se sialocela v povezavi s podjezično slinsko žlezo pojavi na vratu, pod jezikom kot ranula (Slika 12) ali v paratonzilarni submukozi. 

V primeru vratne in podjezične sialocele diagnostika ni zapletena. Klinični znaki in aspiracija sline so ponavadi dovolj za postavitev diagnoze. Pri mediani vratni sialoceli je včasih težko določiti, na kateri strani je vpletena slinska žleza. Velikokrat si lahko pomagamo že s tem, da žival položimo v dorzalno lego in opazujemo, na katero stran se sialocela pomakne. Dodatno si lahko pomagamo tudi z ultrazvokom ali računalniško tomografijo. Včasih je eksploratorna operacija z ventralnim pristopom edina rešitev. Sialografija, predvsem zaradi težav pri kaniliranju papile, ne daje dobrih rezultatov. 

Slika 13: Ranulo lahko zdravimo z marsupializacijo. Poseg je hiter in enostaven, a dolgoročno pogosto neučinkovit.

V urgentnih primerih je dreniranje sialocele možno. Dokončna terapija je odstranitev slinske žleze, ki je vpletena v nastanek sialocele. Ko gre za ranulo (podjezično sialocelo) lahko opravimo intraoralno marsupializacijo (Slika 13), ki je hiter in enostaven poseg, a dolgoročno pogosto neučinkovit. Pri odstranjevanju podjezične in mandibularne slinske žleze vedno odstranimo obe, saj si delita kapsulo. Lahko uporabimo lateralni pristop, a smo z ventralnim pristopom, čeprav je nekoliko bolj zapleten in travmatski, bolj temeljiti tako pri pregledu tkiv kot odstranitvi polistomatskega dela podjezične žleze. Komplikacije po odstranitvi podjezične in mandibularne slinske žleze so ob uporabi pravilne tehnike redke. Najpogostejši sta nastanek seroma in dehiscenca.

Indikacije za odstranitev zigomatične ali parotidne slinske žleze so razmeroma redke. Diagnostika sialocel in drugih bolezni v povezavi s tema žlezama je ponavadi zahtevnejša. Pri odstranjevanju zigomatične slinske žleze lahko uporabimo transkonjunktivalni pristop ali pristop po delni odstranitvi zigomatičnega loka. Odstranitev parotidne slinske žleze pa je izjemno zahtevna, saj ta žleza nima kapsule in je v neposredni bližini številnih vitalnih struktur.

 

Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.

 

Reference