Članki

Poškodbe zob: vzroki, znaki, diagnostika in zdravljenje

Ana Nemec, 23. septembra, 2014

Zlomi in poškodbe zob so pogosti in za žival ponavadi izjemno boleči, četudi nam živali tega ne pokažejo. Zato prizadete zobe zdravimo. 
 

Vzroki za poškodbe zob in potek bolezni


Slika 1.

Grizne sile pri psih so velike in če ob ugrizu zob naleti na (pre)trdo oviro, se zlomi, četudi je popolnoma zdrav. Če pa je zob že predhodno prizadet in oslabel, kot na primer pri psih z zelo obrabljenimi zobmi zaradi grizenja žičnatih kletk, kjer so tipično najbolj prizadeti grabilci (Slika 1), je seveda možnost zloma bistveno večja že pri manjših griznih silah. Pomembna je tudi trdota priboljškov in igrač – načeloma velja, da če z našim nohtom ne moremo v igračo ali priboljšek narediti vgreznine, potem je takšen material pretrd za zob in tvegamo poškodbe. Kosti torej tudi z vidika zdravja zob niso primeren priboljšek!


Slika 2.
 
Pri zlomljenem zobu je bistvenega pomena, ali zlom zajema zobno pulpo (kompliciran zlom) ali ne (nekompliciran zlom). Če je zlom zoba kompliciran, je zobna pulpa izpostavljena okolici (Slika 2, zlomljen desni spodnji grabilec), kar je izjemno boleče. V takšno pulpo tudi vdirajo bakterije in povzročijo vnetje (pulpitis). Vnetje je nekaj dni omejeno le na kronski del pulpe in je povratno, nato pa se razširi, postane nepovratno in vodi v odmrtje zobne pulpe. Ko zobna pulpa odmre, postane zob neobčutljiv. Takšno stanje pa je le prehodno, saj sčasoma bakterije prodrejo iz odmrle zobne pulpe v obzobna tkiva na vršku korenine zoba in povzročijo vnetje in ognojevanje v tem področju (periapikalni procesi), kar je kronično stanje in spet boleče. Če zoba tudi v tej fazi ne zdravimo, se proces lahko razširi, tako da zajame večji del okolnih tkiv (osteomielitis ali celulitis) ali povzroča ognojke (periapikalni absces). Pri dolgotrajnem vnetju v okolici vrška korenine pride tudi do raztapljanja (resorpcije) vrška korenine zoba.
 

Klinični znaki in diagnostika

Če se zob zlomi tako, da je zobna pulpa izpostavljena ali skoraj izpostavljena (nad pulpo ostane manj kot 2 milimetra dentina), bomo le-to pri svežem zlomu opazili kot rožnato piko na sredini zlomljenega zoba (Slika 2). Sčasoma, ko zobna pulpa odmre, postane ta pika črna. Na videz je takšna poškodba podobna obrabi zoba, kjer na sredini zoba opazimo rjavkasto zabarvano zobovino, kar pa ponavadi ne zahteva zdravljenja. Zato je pri zlomljenih zobeh nujno s posebnim instrumentom preveriti, ali je vhod v zobno pulpo odprt (zlom zoba) ali ne (obraba zoba z nastankom dentina). To enostavno diagnostiko pa lahko veterinar opravi le, ko je žival v splošni anesteziji, saj je postopek, sploh če zob še ni odmrt, izjemno boleč. Klinične najdbe vedno podpre z rentgenskim slikanjem.
Velikokrat se zgodi, da težavo zaradi zlomljenega zoba opazimo šele, ko je bolezen že napredovala in se pojavijo otekline in drenažni trakti na obraznem delu glave. Le-te posebno pogosto opazimo pod očmi pri periapikalnih procesih na četrtih ličnikih zgornje čeljusti. Podobno lahko opazimo tudi v ustni votlini ob koreninah drugih zob. To so znaki, da je bolezen napredovala do mere, ko so hudo prizadeta tkiva okrog vrška korenine zoba. Veterinar vam bo svetoval pregled ustne votline in zob v splošni anesteziji ter rentgensko slikanje, da bo natančno določil, kateri zob(je) je (so) vpleten(i) in kakšno je stanje korenin zob, da vam bo lahko svetoval primerno zdravljenje.


Slika 3.

Prav tako je pomembno, da veterinarja obiščete, če ste pri vašem psu opazili zabarvan (najpogosteje sivkasto ali vijolično) zob (kot je zgornji desni grabilec pri psu na Sliki 3). Takšna zabarvanost zoba je namreč velikokrat znak odmrtja zobne pulpe. Tudi če zobna pulpa ni izpostavljena ali tudi če zob sploh ni zlomljen, lahko zobna pulpa namreč odmre, kar je največkrat posledica tope travme. Diagnostika vitalnosti in okužbe takšnih zob je v veterinarski medicini še posebej zahtevna, saj se zaenkrat lahko zanašamo le na rentgenski izvid.
 

Zdravljenje

Slika 5.

Preden vam bo veterinar svetoval zdravljenje poškodovanega zoba pri vaši živali, bo moral najprej ugotoviti tip zloma zoba (kompliciran ali nekompliciran; kronski, kronsko-koreninski ali koreninski), pri čemer bo klinične najdbe vedno podprl z rentgenskim slikanjem. 

Če je zobna pulpa skoraj izpostavljena, bo svetoval, da čimprej opravite indirektno kritje zobne pulpe z ustreznimi zdravili. Če pa je zobna pulpa izpostavljena (kompliciran zlom krone zoba), bo veterinarja zanimalo, kako dolgo poškodba traja in koliko je stara žival, da bi ustrezno zdravil zob. Takojšnje kritje zobne pulpe z ustreznimi zdravili je najboljše, saj v 88% primerov ohrani zob vitalen. Če pa poškodba traja več kot 48 ur, je vnetje zobne pulpe že izrazito in verjetnost uspešnega zdravljenja z direktnim kritjem drastično upade. V takih primerih vam bo veterinar svetoval, da se, v kolikor želite zob pri vašem psu ohraniti, raje odločite za endodontsko zdravljenje z odstranitvijo zobne pulpe in polnjenjem koreninskega/-ih kanala/-ov z inertnim materialom (Slika 4, rentgenska slika desnega spodnjega grabilca po opravljenem endodontskem zdravljenju), kar je uspešno v 95% primerov. Po opravljenjem endodontskem zdravljenju bo veterinar zob restavriral z ustreznimi materiali, v nekaterih izjemnih primerih pa vam bo svetoval, da se za dokončno restavracijo zoba uporabi kovinsko krono (Slika 5).
Pri mladih živalih, kjer vršek korenine stalnega zoba še ni izoblikovan, pa je zdravljenje kompliciranega zloma zoba veliko bolj zapleteno in zahteva več obiskov in splošnih anestezij, o čemer se bo veterinar z vami izdatno pogovoril. 
Izdiranje prizadetega zoba je vedno alternativa endodontskemu zdravljenju. Izdiranje pa je včasih tudi edina možnost, kot v primeru kronsko-koreninskega zloma, zlasti če ni mogoče ustrezno restavrirati zoba. Tudi če je zlomljena le korenina zoba, zob najpogosteje izderemo. Ko so korenine zob zaradi dolgotrajnega vnetja že resorbirane, je izdiranje velikokrat tudi optimalna izbira. Prav tako vedno izderemo poškodovane mlečne zobe.
 
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.

Besedilo: Doc. dr. Ana Nemec, dr. vet. med, Dipl. AVDC, EVDC
Fotografije: Arhiva KKMŽ in UC Davis
Originalni članek je bil objavljen v reviji Kinolog aprila 2013 (str. 14-15).

Nadaljujte z branjem