Ustni papilom je virusna bolezen, ki se relativno pogosto pojavlja zlasti pri mladih psih. Bolezen je samoozdravljiva, če so psi sicer zdravi.
Povzročitelji bolezni in klinični potek bolezni
Slika 1: Bradavičaste spremembe, posejane po sluznici lic, mehkega neba in žrela ter po ustnicah odralsega psa, ki so sicer tipične za okužbo s pasjim papiloma virusom. Takšne spremembe so zrele, opazimo jih v 8. tednu po okužbi, kmalu za tem začnejo izginjati. Nepovezano s tem ima pes tudi blago generalizirano vnetje dlesni in zlomljena oba zgornja četrta premolarja ter prvi levi zgornji sekalec.
Ustno papilomatozo povzročajo papiloma virusi. Ti virusi, ki prizadenejo kožo in sluznice, se nahajajo pri večini vretenčarjev, torej tudi pri psih. Virusov je več tipov in so vrstno specifični, kar pomeni, da se razlikujejo glede na vrsto živali (oziroma človeka), zato prenos med vrstami ni možen. Prenos pa je pogost med predstavniki znotraj vrste, torej recimo s psa na psa, čeprav natančen mehanizem tega prenosa ni poznan, najverjetneje pa se prenašajo posredno s slino in z neposrednim dotikom. Papilomi, ki jih povzroča pasji ustni papiloma virus (angl. canine oral papillomavirus, COPV) so ponavadi številni, bolezen pa prizadene zlasti mlade pse. Virus lahko okuži tudi povsem zdravo sluznico. Najpogosteje so prizadete ustnice, jezik ter sluznica žrela in trdega neba (Slika 1). Spremembe se lahko pojavijo (razširijo) tudi na vekah, očesnih veznicah, roženici in le redko na ostalih delih telesa. Od okužbe do prvih znakov bolezni preteče ponavadi približno 1 mesec. Nato se pojavijo posamične majhne izboklinice, ki se sčasoma večajo, postajajo trše in svetlejše od okolne sluznice. V 8. tednu te spremembe dozorijo in postanejo bradavičaste (Slika 1). Že v 9. tednu se pričnejo mehčati in izginjati, do 11. tedna pa popolnoma izginejo. Ozdravitev je odvisna od normalno delujočega imunskega odgovora psa.
Slika 2: Obsežne bradavičaste spremembe, značilne za okužbo s pasjim papiloma virusom, po ustnicah, jeziku in sluznici ustne votline odraslega psa, ki vztrajajo več kot 3 mesece. Pri psu posumimo na motnje v imunskem odgovoru.
Zato pri psih (ponavadi odraslih), kjer bolezen vztraja ali so spremembe obsežne (Slika 2), posumimo na motnje v imunskem odgovoru, kar je sorazmerno redko. Prav tako je redko, da se papilomi prelevijo v rakaste spremembe. Psi, ki okužbo prebolijo, razvijejo imunost na ponovno okužbo, možno pa je, da virus za vedno nosijo v telesu.
Diagnostika
Izgled sprememb, lokacija (Slika 1) ter klinični potek bolezni so ponavadi dovolj zanesljivi znaki, da posumimo na ustno papilomatozo. Če želimo sum potrditi, ali če spremembe vztrajajo več kot 3 mesece, ali se večajo, potem je potrebno odvzeti košček spremenjenega tkiva za nadaljnje preiskave. Pri živalih, kjer so spremembe obsežne (Slika 2) in/ali vztrajajo, je potrebno iskati primarni vzrok, ki, kot omenjeno, ponavadi leži v nenormalnem imunskem odzivu. V takšnih primerih so velikokrat potrebne obsežne preiskave, ki vključujejo pregled krvi, slikovne diagnostične preiskave (npr. ultrazvok), pogosto je potreben tudi odvzem in pregled kostnega mozga, a kljub temu vzrok ni vedno odkrit.
Zdravljenje
Čeprav je bilo pri psih preizkušanih več načinov zdravljenja, pa pri običajnem poteku bolezni zdravljenje ni potrebno, saj se bolezen omeji (pozdravi) sama. Pri živalih, kjer so spremembe obsežne in/ali motijo normalno funkcijo živali in/ali vztrajajo, pa se najpogosteje odločimo za kirurško odstranitev najbolj motečih sprememb. Glede odstranjevanja sprememb pa sicer ostajajo mnenja deljena, saj nekateri poročajo, da kirurška odstranitev sprememb, zlasti z odžigom, lahko poslabša stanje. Opisana je tudi uporaba posebnega cepiva, ki pa zaenkrat ni komercialno dostopno in ima tudi nekatere neželene učinke (možen je razvoj rakastih sprememb na mestu vbrizganja “živega” cepiva). Ne glede na to, pa se moramo v takih primerih zavedati, da nekje tiči vzrok, ki onemogoča normalno ozdravitev pri teh živalih in ga je potrebno odkriti, saj sicer ciljamo le na vrh ledene gore.
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
Besedilo: Doc. dr. Ana Nemec, dr. vet. med, Dipl. AVDC, EVDC
Fotografije: Arhiva KKMŽ in UC Davis
Originalni članek je bil objavljen v reviji Kinolog septembra 2013 (str. 12-13).
