V deželo je že pošteno zakorakala pomlad, s pomladjo se je prebudila narava in z njo njeni prebivalci. Med drugim tudi miši in podgane. Zato so se v urbanih in malo manj urbanih okoljih začeli pojavljati tudi podganji strupi in v zvezi z njimi precej zastrupitev, predvsem pri psih.
Podganji strupi (rodenticidi) vsebujejo antagoniste (nasprotnike) vitamina K. Vitamin K je snov, ki je potrebna za proizvodnjo učinkovitih faktorjev strjevanja krvi v jetrih, kar pomeni, da v primeru zastrupitve s podganjim strupom jetra proizvajajo neaktivne faktorje strjevanja krvi. Zaradi tega se pri zastrupljeni živali pojavijo težave z vidnimi ali nevidnimi krvavitvami.
Resnost s podganjim strupom povzročene motnje v strjevanju krvi je odvisna od dostopnosti vitamina K, skupne količine zaužitega strupa in hitrosti njegove presnove.
Rodenticidi 1. generacije (kumarini: varfarin, dikumarol, pindon in indandion) so načeloma zahtevali večkratno zaužitje za doseganje smrtnega učinka in so bili manj strupeni za vrste, ki jim niso bili namenjeni. Glodavci so postopoma razvili odpornost na te rodenticide, kar je vzpodbudilo razvoj 2. generacije strupov (bromadiolon, brodifacoum, difacinon, klorfacinon), ki so strupeni za glodavce in tudi ljubljence že po enkratnem zaužitju. Ti rodenticidi imajo dosti daljšo razpolovno dobo kot kumarini in lahko povzročijo tudi posredno zastrupitev – ko žival poje zastrupljenega glodavca.
Za pse smrtne doze (LD) rodenticidov znašajo:
- brodifacoum LD = 0,2 – 4 mg/kg,
- bromadiolon: LD = 11 – 15 mg/kg,
- klorofacinon LD = 50 – 100 mg/kg,
- dikumarol LD = 20 – 50 mg/kg,
- difacinon : LD = 0,9 – 8 mg/kg,
- za mačke pa pri slednjem velja, da je LD > 15 mg/kg.
Znaki
Večina lastnikov zastrupljenih psov išče veterinarsko pomoč zaradi znakov, povezanih z motnjami v strjevanju krvi ali možnega zaužitja rodenticida. Prvi klinični znaki se pojavijo 3 dni po zaužitju rodenticidov. Najpogosteje se pojavijo krvavitve v pljuča in telesne votline, zaradi tega lahko živali kašljajo in/ali imajo težave z oteženim dihanjem. Možna je tudi nenadna smrt, če pride do akutne krvavitve v možgane, osrčnik ali prsno votlino. Manj prizadete živali imajo znake anemije, so slabotne, neješče, blede, pojavljajo se krvavitve iz nosu, krvavo bruhanje in/ali krvavo blato ali šepanje. Po travmi ali prebodu žile lahko nastanejo veliki hematomi.
Diagnostika
V primeru zastrupitve lahko laboratorijsko dokažemo podaljšane čase koagulacije, lahko se pojavi tudi znižano število krvnih ploščic in nižje število rdečih krvničk. Te spremembe se običajno pojavijo v do treh dneh po zaužitju strupa. S pomočjo slikovne diagnostike lahko dokažemo krvavitev v nekatere organe in telesne votline. Če je zaužitje vprašljivo ali je od njega minilo več kot 2 uri, bomo laboratorijsko preverili koagulacijske parametre drugi in/ali četrti dan po domnevnem zaužitju podganjega strupa (prej spremembe niso vidne).
Zdravljenje
Zdravljenje živali je odvisno od tega, kdaj je prišlo do zaužitja. Če je od zaužitja minilo od 1 – 2 uri, bomo pri vaši živali sprožili bruhanje ali opravili izpiranje želodca. Za izpiranje želodca je treba žival dati v anestezijo in jo intubirati, čemur se raje izognemo. To nam omogočajo zelo učinkovita zdravila za sprožanje bruhanja, ki nadomestijo izpiranje v anesteziji. V primeru prisotnosti znakov ali podaljšanih časov strjevanja krvi, bomo vaši živali nudili potrebno podporno zdravljenje ter dajanje vitamina K, po potrebi pa tudi transfuzijo.
Dolžino zdravljenja bomo prilagodili kliničnemu stanju živali in zaužitemu strupu, pri nekaterih strupih je potrebno kar šest tednov zdravljenja z vitaminom K.
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
Literatura
DuFort RM, Matros L. Acquired coagulopathies. In: Ettinger SJ, Feldman EC, eds. Textbook of veterinary internal medicine , 6th ed. Elsevier, St. Louis, 2005: 1933-7.
Nelson RW, Couto CG. Small animal internal medicine, 4th ed. Mosby Elsevier, St. Louis 2009: 1242-59.
Bistner SI, Ford RB, Raffe MR. Kirk and Bistner’s Handbook of veterinary procedures and emergency treatment, 7th ed. Saunders, Philadelphia, 2000: 437-9.
Duffy T. Anticoagulant rodenticide toxicity. In: Mazzaferro EM, ed. Small animal emergency and critical care. Wiley-Blackwell, Ames, 2010: 49-54.
Brown AJ, Waddell LS. Rodenticides. In: Silverstein DC, Hopper K, eds. Small animal critical care medicine. Saunders Elsevier, St. Louis, 2009: 346-50.
Murphy MJ: Rodenticide anticoagulant poisoning. In: Tilley LP, Smith FWK. 5-minute veterinary consult Canine and feline, 2nd ed. Williams & Wilkins, Lippincott, 2000: 1176-7.
Plunkett SJ. Emergency procedures for small animal veterinarian, 2nd ed. WB Saunders, London, 2000: 289-92.
