Predstavljamo vam primer psičke Sie, ki smo ji uspešno odstranili tujek v požiralniku. Sia je 3 leta stara psička pasme Cavalier King Charles španjel. Žvečila je svoj najljubši priboljšek in ga skoraj celega pogoltnila. Najbrž ne bi bilo nič narobe, če bi ta priboljšek bil malo manjši ali pa Sia malo večja, vendar se je ta tujek zataknil v njenem požiralniku. Sia se je pričela sliniti in daviti, zaradi česar je njena skrbnica hitro poiskala pomoč na naši kliniki KMŽ. Pri nas smo po kliničnem pregledu psičko rentgensko slikali, dokazali tujek v požiralniku v področju med srcem in trebušno prepono, ter ga kasneje tudi endoskopsko odstranili. Sio smo po posegu zadržali na opazovanju. Zaradi hitrega ukrepanja je tudi Sia hitro okrevala.
Zakaj so tujki v požiralniku lahko problematični in čemu je potrebno hitro ukrepanje
Najpogosteje se v požiralniku psov znajdejo kosti, žvečljivi priboljški, palice in igrače; pri mačkah pa šivalne igle z nitko. Tujki se v požiralniku zataknejo na treh mestih: na vhodu v prsno votlino, nad srcem ali med srcem in trebušno prepono (najpogosteje), kjer okoliške strukture onemogočajo nadaljnjo razširitev požiralnika.
Najpogosteje najdemo tujke v požiralniku pri manjši psih, predvsem pri terierjih, pogosto mlajših od treh let starosti. Kmalu po zaužitju tujka se začnejo sliniti, daviti, lahko jih sili na bruhanje, so nemirni, apatični in neješči. Hrano, če jo pogoltnejo, jo kmalu tudi izbljuvajo (ne gre za bruhanje), voda pa lahko odvisno od vrste zapore prehaja mimo ali pa jo tudi izbljuvajo. Ti tujki so problematični zato, ker lahko s svojimi ostrimi robovi porežejo ali prerežejo steno požiralnika. Če ostanejo v požiralniku dlje časa, lahko že neostri tujki zaradi samega pritiska na steno požiralnika povzročijo odmiranje le-te in s tem mnogo hujše posledice.
Tujke dokažemo s pomočjo rentgenskega slikanja, kjer lahko vidimo tudi posledice njihove prisotnosti (zrak v prsnem košu, tekočino, tudi aspiracijsko pljučnico). Za varno odstranitev tujka postopek nadzorujemo npr. z endoskopsko kamero. Nekatere tujke lahko potisnemo v želodec, nekatere pa je potrebno kirurško odstraniti. Po odstranitvi ponovno preverimo stanje požiralnika (endoskopsko) in okoliških struktur (rentgensko), ter odvisno od stanja živali predpišemo 1-2 dni posta. Okrevanje je običajno dobro, slabše in daljše pa v primerih, ko je potreben kirurški poseg.
Sia je imela tudi nekaj sreče. Na kliniko je prišla pol ure po zaužitju tujka, stanje njenega požiralnika po odstranitvi pa je bilo tako dobro (slika požiralnika po odstranitvi tujka), da se je morala postiti samo 24 ur. Zdaj je že navihana in se veseli svojih naslednjih prigod.
Naslovna fotografija: Andreja Japelj
