Anestezija brahicefaličnih psov

Brahicefalične pasme psov lahko imajo eno ali več anatomske posebnosti, ki ovirajo prehod zraka pri dihanju. Vsak anestetik, ki zavira dihanje in zmanjša mišični tonus žrela in grla lahko poveča težave pri dihanju ali celo povzroči pogin živali.

 

Brahicefalične pasme psov, kot so npr. mops, angleški buldog, francoski buldog, pekinčan, shih tzu, bostonski terier in drugi, so psi s skrajšanim obraznim delom glave in zoženimi zgornjimi dihalnimi potmi. Ti psi lahko imajo prikrite znake brahicefaličnega sindroma, kot so zadebeljena sluznica nazofarinksa, ozek sapnik in sapnice, zoženi ali zaprti nosnici in slabo prehodne dihalne poti, ki se nahajajo za nosnicami. Bolj očitni in vidni znaki zapore dihalnih poti pri brahicefaličnih pasmah psov so zožene nosnice, velik in mesnat jezik, predolgo mehko nebo, ki sega čez poklopec in povečani mandlji.

 

Pri brahicefaličnih psih je bolj ali manj omejena prehodnost dihalnih poti, kar se odraža z glasnim dihanjem, oteženim vdihom in izdihom, smrčanjem, utrujanjem pri telesni aktivnosti ter široko stojo prednjih nog. Našteti znaki so bolj izraziti pri višji zunanji temperaturi, ko lahko pride celo do izgube zavesti.

 

Pri pregledu pred anestezijo izmerimo pulz, telesno temperaturo in frekvenco dihanja, osluškujemo srce in pljuča, otipamo bezgavke, ter preverimo barvo sluznic in čas polnjenja perifernih kapilar. Pri skrbniku psa se pozanimamo, ali ima pes težave z dihanjem, kdaj so se znaki oteženega dihanja prvič pojavili, v katerih okoliščinah se pojavljajo in kako dolgo trajajo. Zanima nas tudi, koliko fizičnega napora zmore pes, preden pride do oteženega dihanja, ali je že kdaj izgubil zavest ter ali smrči samo v spanju ali tudi čez dan. 

 

Splošno prepričanje večine skrbnikov psov je, da je samo pomiritev psa varnejša od splošne anestezije. Pri brahicefaličnih psih se prej naštete težave z dihanjem s t.i. »močnejšimi« pomirili le potencirajo, ker se zmanjša tonus mišic zgornjih dihalnih poti, zaradi česar je ovirana oskrba s kisikom. Mišice postanejo ohlapne in še dodatno ovirajo prehodnost dihalnih poti in v skrajnih primerih, če pes ni pod nadzorom, lahko pride tudi do zadušitve zaradi neprehodnosti dihalnih poti. Pri brahicefaličnih psih je zato varneje izbrati splošno anestezijo, med katero psu vstavimo v sapnik endotrahealni tubus. Endotrahealna intubacija nam omogoča nadzor nad dihanjem psa, saj mu preko tubusa dovajamo kisik in inhalacijske anestetike, obenem pa nam omogoča vodeno predihavanje. Pri tem si pomagamo tudi z monitorji, ki beležijo oskrbo živali s kisikom in učinkovitost ventilacije. 

Pri brahicefaličnih psih uporabljamo anestetike s čim krajšim časom delovanja, ki se hitro presnovijo in izločijo iz telesa (npr. injekcijski anestetik propofol in inhalacijska anestetika sevofluran in izofluran). Našteti anestetiki omogočajo hitro prebujanje iz anestezije, saj v fazi prebujanja pričakujemo največ zapletov ravno pri brahicefaličnih psih. Pred uvodom v splošno anestezijo brahicefalične pse preoksigeniramo.

Slika 1: Preoksigenacija psa pred uvodom v anestezijo.

To pomeni, da jim pred smrček pet minut dovajamo 100 % kisik brez anestetika, da med samim uvodom v anestezijo in vstavljanjem endotrahealnega tubusa v sapnik ne postanejo hipoksični. Brahicefalične pse praviloma uvedemo v anestezijo z intravenskim anestetikom in ne z inhalacijskim anestetikom s pomočjo dihalne maske, ker je slednji uvod v anestezijo predolg in stresen. Pes se pri namestitvi obrazne maske lahko močno vznemiri, kar mu še dodatno oteži dihanje, hkrati pa se poveča potreba po kisiku. Pri intravenskem uvajanju psa v anestezijo se temu stresu izognemo, žival lahko zelo hitro intubiramo in predihamo s kisikom, s tem pa se izognemo hipoksiji. Pri intubaciji moramo seveda biti pripravljeni na oteženo vstavitev tubusa v sapnik, ker nam dihalno pot in preglednost zapirajo mehka tkiva grla, žrela in neba, mesnat jezik in ozek sapnik.

 

Brahicefalične pse med prebujanjem namestimo v prsni položaj, v bližini pa je priporočljivo imeti dovod kisika. Tubus odstranimo iz sapnika čim kasneje, to je šele takrat, ko jih prične motiti in prično dvigovati glavo, refleks požiranja pa je že prisoten.

Slika 2: Tubus iz sapnika odstranimo čim kasneje.

Pripravljeni moramo biti na morebitno ponovno vstavitev tubusa v sapnik, če pes po odstranitvi tubusa ne more kvalitetno zadihati. Intravenski kateter odstranimo šele pred odhodom v domačo oskrbo, saj nam ob morebitnih zapletih omogoča takojšnjo aplikacijo injekcijskih zdravil. Pes po anesteziji vedno ostane še nekaj ur na opazovanju, kjer spremljamo dihanje, morebiten pojav kašljanja kot posledice draženja dihalnih poti zaradi tubusa, ki je bil vstavljen v sapnik, barvo sluznic, čas polnjenja kapilar, telesno temperaturo, pulz ter morebitno prisotnost bolečine. Psa odpustimo v domačo oskrbo šele, ko smo res prepričani, da diha brez težav in je sposoben sam hoditi ter zauživati hrano in vodo. 

 

Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.