Članki

Pasma psa je dejavnik tveganja za anestezijo: mit ali resnica?

Alenka Seliškar, 19. septembra, 2014

V poljudni literaturi in na spletnih forumih lahko zasledimo zapise o občutljivosti določenih pasem psov za anestezijo. Kaj od tega je res in kaj je zgolj urbana legenda? 
 

Hrti in anestezija

Veliko hrtov je nervoznih in nagnjenih k zapletom zaradi stresa ob obisku veterinarja. Že med pregledom pred anestezijo se vznemirijo, sopejo in se lahko tudi pregrejejo. Hrti imajo višje vrednosti hematokrita (razmerje med rdečimi krvnimi celicami in celotnim volumnom krvi) in nižje vrednosti serumskih beljakovin kot druge pasme psov. Zaradi nižje koncentracije serumskih albuminov je učinek zdravil, ki imajo močno afiniteto do vezave na albumine (mednje spadajo tudi nekateri injekcijski anestetiki) lahko večji, saj v krvi ostane več nevezane, aktivne oblike anestetika in hitreje lahko pride do predoziranja anestetika. Na hitrost prebujanja iz anestezije s tiobarbiturati pri hrtih vplivata dva dejavnika in sicer pomanjkanje maščobnega tkiva, ki vpliva na prerazporeditev anestetika po vnosu v telo ter upočasnjena jetrna presnova zaradi zmanjšane aktivnosti jetrnih encimov iz družine citohromov P450. Tiopental, anestetik iz skupine tiobarbituratov, ki se uporablja za uvod v anestezijo, se po intravenskem vnosu prerazporedi najprej v možgane, nato pa v mišično in na koncu v maščobno tkivo, od koder se postopoma izplavlja in presnovi v jetrih. Psi z manjšim odstotkom maščobnega tkiva (hrti, shujšani psi), imajo zaradi tega v krvnem obtoku višjo koncentracijo tiopentala, kar upočasni prebujanje iz anestezije oziroma lahko privede do predoziranja anestetika. Upočasnjena presnova tiobarbituratov zaradi zmanjšane aktivnosti jetrnih encimov je opisana pri velikem angleškem hrtu, vendar je večina avtorjev mnenja, da podobno velja tudi za druge pse iz pasemske skupine hrtov.
Hrti imajo nizko razmerje med telesnimi maščobami in mišično maso, poleg tega so nekateri od njih slabo odlakani. Zaradi tega in zaradi zavora centra za termoregulacijo se med splošno anestezijo hitro ohlajajo, kar dodatno upočasni prebujanje iz anestezije. Zato jih med in po anesteziji vedno aktivno ogrevamo.

Anestezijski protokol običajno vključuje premedikacijo s pomirjevali iz skupine fenotiazinov (npr. acepromazin), sploh kadar je pes izrazito vznemirjen. Pri kirurških posegih pomirjevalo obvezno kombiniramo z opioidnimi analgetiki (npr. morfij ali butorfanol). Za uvod v anestezijo je primeren propofol, pri psih z višjim anestezijskim tveganjem pa običajno uporabimo ketamin v kombinaciji z midazolamom ali diazepamom. Anestezijo vzdržujemo s hlapnim anestetikom sevofluranom ali izofluranom. Oba hlapna anestetika se po anesteziji hitro izločita iz telesa z dihanjem, le nekaj odstotkov se ju presnovi v jetrih, kar omogoča hitro prebujanje po anesteziji. 

Slika 2: Med stomatološkim posegom.

Nemški bokser in acepromazin

Pomirjevalo acepromazin pri nekaterih linijah bokserjev močno upočasni bitje srca, čemur sledi izrazito znižanje krvnega tlaka, lahko tudi kolaps krvožilnega sistema. Acepromazina zato pri bokserjih ne uporabljamo.
 

Mutacija MDR1 gena

Mutacija MDR1 (ABCB1) gena povzroči defekt P-glikoproteinske črpalke, ki je integralna komponenta krvno-možganske pregrade. Pri psih z mutacijo MDR1 gena se zaradi povečane prepustnosti krvno-možganske pregrade določena zdravila akumulirajo v možganih. Toksični učinki zdravil, povezanih z mutacijo MDR1 gena, so najbolj znani pri uporabi antiparazitika ivermektina pri  posameznih predstavnikih ovčarskih pasem psov (škotski mejni, škotski, šetlandski, avstralski ovčar idr.) ter njihovih križancih. Med zdravila, ki se zaradi mutacije MDR1 gena akumulirajo v možganih, spadata tudi  pomirjevalo acepromazin in opioidni analgetik butorfanol, ki v običajnih odmerkih pri psih z mutacijo MDR1 gena  povzročita globoko sedacijo, upočasnjeno bitje srca in upočasnjeno dihanje. Zato se njuni uporabi pri psih z znano mutacijo MDR1 gena izogibamo oziroma uporabimo vsaj za četrtino do polovico manjše odmerke kot običajno. Učinke butorfanola lahko delno izničimo z injiciranjem opioidnega antagonista naloksona.
 

Bolezni srca


Slika 2: Pred operacijo PDA.

Nevarnost srčnih aritmij in z njimi povezanih anestezijskih zapletov je pri psih z boleznimi srca večja kot pri zdravih živalih. Pomembno je, da z anestezijo ne poslabšamo stanja in ne povzročimo napredovanja bolezni srca. Pravočasno odkrivanje bolezni srca, tako prirojenih kot pridobljenih, je zato ključnega pomena, saj lahko z nepravilno izbiro anestezijskega protokola in tekočinske terapije poslabšamo zdravstveno stanje psa. Na večino bolezni srca posumimo že ob osluškovanju srca, potrdimo pa jih z ultrazvočno preiskavo srca in elektrokardiografijo. Pri psih največkrat diagnosticiramo degenerativno bolezen zaklopk, ki v večini primerov prizadene mitralno zaklopko (zaklopka, ki usmerja pretok krvi iz levega preddvora v prekat), posledica je mitralna regurgitacija ali vračanje krvi iz levega prekata v preddvor. Pri pretakanju krvi mimo okvarjene zaklopke nastanejo turbulence, ki jih z osluškovanjem definiramo kot šum na srcu. Predisponirane so majhne in srednje velike pasme psov kot so Cavalier King Charles španjel, mali in srednji koder, pekinčan, maltežan idr. Druga najpogostejša bolezen, s katero se srečujemo pri psih je dilatativna kardiomiopatija. Dilatativna kardiomiopatija je najpogostejša oblika kardiomiopatije pri psih in po navadi prizadene pse velikih pasem. Največkrat jo ugotovimo pri dobermanih. Pri večjih pasmah psov kot so zlati prinašalec, novofundlandec, nemški bokser, nemški ovčar, rotvajler idr. se srečujemo z aortno oziroma subaortno stenozo, s stenozo pljučne arterije pa pri  brahicefaličnih pasmah psov (buldogi, bostonski terier), Jack Russel terierju, samojedu, labradorcu ter pri nemškem bokserju in novofundlandcu. Pritlikavi šnavcerji, še zlasti samice, so nagnjene k bolezni sinusnega vozla. Perzistentni duktus arteriozus je prirojena bolezen srca, pri kateri se fetalna žilna povezava med aorto in pljučno arterijo v tednu dni po kotitvi ne zapre. Če bolezni ne zdravimo kirurško, velika večina psov pogine še pred spolno zrelostjo. Najpogosteje prizadete pasme psov so nemški ovčar, pritlikavi koder, pomeranec, maltežan, šetlandski ovčar, irski seter idr.

 
Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
Besedilo: Doc. dr. Alenka Seliškar, dr. vet. med.
Nadaljujte z branjem