Transfuzija v veterinarski medicini

Krvne skupine so določene s podedovanimi antigeni, prisotnimi na površini eritrocitov in so v transfuzijski medicini pomembne predvsem zaradi možnosti pojava hemolitičnih transfuzijskih reakcij.

 

Pri psih so krvne skupine klasificirane v DEA (“Dog Erythrocyte Antigen”) sistemu. Opisanih je več kot 20 različnih skupin, vendar je le nekaj od teh klinično pomembnejših in jih je možno tipizirati s pomočjo mednarodno standardiziranih antiserumov. Pes ima lahko na površini eritrocitov naenkrat prisotnih več različnih antigenov, torej različnih krvnih skupin. Psi, za razliko od npr. ljudi, v serumu večinoma nimajo naravno prisotnih protiteles proti drugim krvnim skupinam.

 

Klinično najpomembnejša krvna skupina psov je DEA 1, ki ima vsaj dva podtipa, 1.1 in 1.2. Predvsem DEA 1.1 ima močan antigenski potencial, torej pri živali, ki teh antigenov nima na površini svojih eritrocitov, povzroči tvorbo močnih protiteles proti antigenu DEA 1.1. Ta protitelesa se pri prejemniku začnejo tvoriti nekje v 3-4 dneh po prejetju nekompatibilne transfuzije. To pomeni, da lahko ob ponovnem stiku z DEA 1.1 pozitivno krvjo (torej pri drugi in nadaljnjih nekompatibilnih transfuzijah) pride do akutne transfuzijske hemolitične reakcije. Ta povzroči uničenje večine dajalčevih eritrocitov v roku približno 12-ih ur po prejemu transfuzije. Reakcija lahko poteka z zmerno do hudo izraženimi kliničnimi znaki, vendar v večini primerov ni življenje ogrožujoča. Pogosto slišimo, da “lahko ob prvi transfuziji pes dobi katerokoli kri”. Sicer je res, da ob prvi transfuziji nekompatibilne krvi ne bo prišlo do akutne (takojšnje) transfuzijske reakcije, lahko pa prejemnik nekompatibilne krvi v roku 1-2 tednov ustvari dovolj protiteles, do pride do pozne transfuzijske reakcije. Poleg tega pa seveda z aplikacijo DEA 1.1 pozitivne krvi povzročimo tvorbo protiteles pri DEA 1.1 negativnem prejemniku, zaradi česar bo lahko imela žival probleme ob naslednjih transfuzijah. Torej je vsekakor priporočljivo, da se pri psu poskušamo izogniti transfuziji nekompatibilne DEA 1.1 krvi že pri prvi aplikaciji transfuzije, torej je tipizacija krvi prejemnika in dajalca vsekakor zelo priporočljiva. 

 

Krvne skupine pri mačkah so klasificirane po AB sistemu, ki opisuje tri tipe krvnih skupin: A, B in izredno redka AB. Sistem krvnih skupin pri mačkah je nekoliko podoben človeškemu. Za razliko od psov imajo namreč mačke nad 2 mesecema starosti poleg antigenov na površini eritrocitov tudi v serumu naravno prisotna protitelesa proti drugi krvni skupini (razen skupine AB, ki ima oba antigena in nima prisotnih protiteles). Zaradi tega je tipizacija krvi dajalca in prejemnika pred transfuzijo pri mačkah nujna tudi v urgentnih situacijah, saj lahko protitelesa povzročijo potencialno smrtno transfuzijsko reakcijo že po prejemu le 1 ml nekompatibilne krvi.. 

 

Tako za pse, kot za mačke obstaja spisek lastnosti, ki naj bi jih imel idealni dajalec. Žival mora vsekakor biti dovolj težka (vsaj 25 kg za psa in 4 – 4,5 kg za mačke), zdrava, v dobri kondiciji, priporočljiv je miren karakter, imeti mora tipizirano kri, biti mora redno cepljen in dobivati redno zaščito proti notranjim in zunanjim zajedalcem ter mora biti negativen na določene kužne bolezni (pes npr. na Anaplazmo, Babezijo in Dirofilarijo; mačka na FeLV, FIV in FIP). 

 

Psu lahko vzamemo največ 15 do 20 ml krvi na kilogram telesne mase, najpogosteje na 3 do 4 tedne. Kri jemljemo kri iz jugularne vene na vratu, lahko tudi iz femoralne arterije na zadnji nogi. Odvzem poteka s pomočjo gravitacije in krvnega tlaka v komercialno dostopne zaprte zbiralne sisteme za odvzem krvi. Odvzem 450 ml krvi iz jugularne vene pri večjem psu tipično traja manj kot 10 minut, pri čemer mora žival mirno ležati na boku, kar poslušne živali z mirnim karakterjem večinoma tolerirajo v prisotnosti lastnika brez uporabe pomirjeval.

 

Mački lahko odvzamemo največ 10 do 15 ml krvi na kilogram telesne mase (skupno največ 60 ml) vsake tri tedne. Kri jemljemo iz jugularne vene, mačke pa je treba za rutinski odvzem krvi vedno pomiriti. 

 

Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.
Besedilo: doc. dr. Darja Pavlin, dr. vet. med.