Podatkov o perianestezijski smrtnosti pri psih in mačkah v Sloveniji ni. Najbolj znano študijo o perianestezijski smrtnosti psov in mačk (CEPSAF ali Confidential Enquiry into Perioperative Small Animal Fatalities) je izvedel Dave Brodbelt iz Royal Veterinary College iz Londona s sodelavci. V raziskavo, katere rezultate so objavili v reviji Veterinary Anaesthesia and Analgesia leta 2008 (35: 365-73), so vključili 170 veterinarskih praks v Veliki Britaniji, podatke o perianestezijski smrtnosti (do 48 ur po anesteziji) pa so zbirali dve leti (od junija 2002 do junija 2004). V tem času je bilo anesteziranih 98.036 psov in 79.178 mačk. Povprečno tveganje za pogin živali zaradi anestezije ali sedacije je bilo pri psih 0.17 % (1 pogin na 601 psa), pri mačkah pa 0,24 % (1 pogin na 419 mačk). Pri zdravih psih in mačkah je bilo tveganje nižje in sicer 0,05 % ali 1 na 1849 psov in 0,11 % ali 1 na 895 mačk. Pri bolnih živalih z višjim anestezijskim tveganjem je bila smrtnost seveda višja in sicer 1,33 % ali 1 na 75 psov in 1,4 % ali 1 na 71 mačk.
Dvakrat večja smrtnost pri zdravih mačkah v primerjavi s psi je po mnenju avtorjev posledica manj natančne obravnave mačk že pred samim posegom in s tem spregledane morebitne patologije. Mačke se med anestezijo zaradi velike telesne površine v primerjavi s telesno maso hitreje ohlajajo kot psi in zaradi tega tudi počasneje okrevajo po anesteziji. Majhna telesna masa je tudi dejavnik tveganja za predoziranje anestetikov zaradi nenatančnih izračunov odmerkov, zlasti injekcijskih anestetikov. Dodaten dejavnik tveganja je endotrahealna intubacija, ki je pri mački zahtevnejša kot pri psu in lahko pri nepravilni manipulaciji z endotrahealnim tubusom izzove krč grla ali laringospazem. Vsi ti zapleti so posledica slabega poznavanja delovanja anestetikov in anestezijskih tehnik pri mačkah, zato anestezija mačk sodi le v roke veterinarja z bogatimi izkušnjami s področja veterinarske anesteziologije.
Zanimiv je tudi podatek, da je v 50 do 60 % prišlo do pogina v pooperacijskem obdobju in ne med samo anestezijo. Okoli 50 % živali je poginilo v prvih treh urah po koncu anestezije in avtorji menijo, da bi se ta odstotek lahko bistveno zmanjšal z intenzivnejšim nadzorom živali po posegu. Zato je še kako pomembno, da je ob živali v zgodnjem pooperacijskem obdobju prisotno osebje, ki nadzira življenjske funkcije živali in pravočasno prepozna zgodnje poanestezijske/poperacijske zaplete in seveda ustrezno ukrepa.
