Članki

To sem jaz. Odi.

KMŽ, 19. januarja, 2021

Moje ime je Odi. Boltin Odi. Skotil sem bil 1. oktobra, leta 2015, v naselju Ihova, v bližini Gornje Radgone. V leglu je bilo še nekaj bratov in sester. Jaz sem bil najmanjši. Lastnica mi je dala ime Whiskey. Življenje na podeželju je bilo prav lepo. Pred hišo smo namreč imeli velik travnik, kjer smo se veliko igrali.

Neko sončno nedeljo pa smo dobili obisk. Moji bratje in sestre se niso zmenili zanj, jaz pa sem jih šel takoj pozdravit. Bili so trije. Predstavili so se kot Tanja, Lan in Jaka. Takoj so mi bili všeč. Kar naprej so me crkljali, se igrali z mano, fant Lan je bil še posebej prijazen, ker se je z mano kotalil kar po travniku. Na obisku so bili kakšno urico, potem pa so se odpeljali. Takrat še nisem vedel, da mi pripravljajo presenečenje. In to kakšno! V naslednjih dneh sem že malo pozabil nanje, potem pa so čez kakšnih štirinajst dni spet prišli. Prinesli so mi odejico in igračo. Kakšno veselje je bilo to.  Moram pa priznati, da sem bil rahlo presenečen, ker so me kar naenkrat prenehali klicati Whiskey. Oni so me klicali Odi. To ime je izbral Lan, ker je bil velik ljubitelj risanke Garfield. Saj poznaš tistega navihanega kužka, kajne? No, ime je tudi meni kmalu postalo všeč. Tanja in Jaka sta se takrat na obisku veliko pogovarjala z mojo lastnico in vse skupaj mi je postalo kar malo sumljivo. In potem so spet odšli. Upal sem, da se bodo kmalu vrnili. In res. Čez teden dni so spet prišli. Takrat so s seboj pripeljali eno veliko škatlo. Rekel sem si: »O ne, pa ne že spet kakšno cepljenje.« In ne, ni bilo cepljenje. Moja lastnica me je vzela  naročje, me stisnila k sebi in mi pritisnila poljubček na smrček. Mislil sem si: »Kaj pa je sedaj to?« V naročje me je nato vzela Tanja in me  položila v boks. Odpeljali smo se. Sploh nisem vedel kam gremo. Zunaj je bila tema, mojih bratov in sester ni bilo nikjer, prav tako ne moje mamice, da bi se stisnil k njej. Postalo mi je slabo. Začel sem bruhati, dobil pa sem tudi drisko. Kar dolgo časa smo se vozili. Po dveh urah pa se je avto končno ustavil. Kar oddahnil sem si. Lan me vzel v naročje in vstopili smo v hišo. Kar naenkrat je bilo okoli mene polno neznanih ljudi. Bili pa so vsi zelo prijazni. Ko sem videl, da mi nočejo nič hudega, sem se na preprogi kar polulal. Malo od strahu in malo od veselja. Tanja me je vsem predstavila. Spoznal sem babi Mijo, dedija Zdravka, strica Marka, teto Karmen in bratranca Maya. Kar veliko novih obrazov. Ne vem sicer zakaj, ampak njihova družba mi je takoj postala všeč. Postali so moje krdelo. Odijevo krdelo.

Dnevi v mojem krdelu so hitro minevali. Veliko sem se igral, se sprehajal in dobil tudi veliko novih prijateljev yorkshirskega terierja Yorka, pa mešanko Pegi, basenjija Lorda, kodra Ajka in Luja, španjela Lexa, pritlikavega šnavcerja Cofa, nemško ovčarko Taro in še mnogo drugih. Vedno, ko sem bil zunaj sem se igral vsaj z enim od njih. Nečesa pa nisem maral, mačk. To pa ne. Te sem pa res preganjal kolikor sem jih lahko. Res so mi šle na živce. Prenesel pa nisem tudi drugih kužkov, ki so prišli v moj dom. To, da so upali prestopiti prag mojega doma, je bil res višek nesramnosti. Tako sem enkrat sorodnikovega kužka ugriznil kar v rep. Res da sem bil potem kregan, a si je zaslužil.

Ko sem bil star skoraj tri leta, pa so me mačke skoraj stale življenja. Ko sem enkrat tekel za sosedovo mačko, sem po nesreči skočil na cesto. Zbil me je avto. Tanja in Jaka sta me hitro odpeljala na kliniko v Ljubljano, kjer pa so ugotovili, da razen stisnjenih pljuč in nekaj manjših odrgnin, nimam drugih hujših posledic. Od takrat dalje sem na cesti zelo previden. Ko se mimo pripelje avto, se mu umaknem, kolikor se mu le lahko. Ker se je to zgodilo poleti, smo zato hitro odšli na morje, da bi si čimprej opomogel. Veliko sem plaval, ker imam morje res rad. Vedno smo najeli mobilno hišico tik ob morju zato, da sem se res lahko kopal po mili volji. Vodo naravnost obožujem. Ravno zaradi mene, so dopusti na morju postali preceeeeej daljši.

Del počitnic smo vedno preživeli tudi v Prekmurju in ne boste verjeli, kaj se mi je tam zgodilo. Ko smo se nekega sočnega popoldneva vračali iz sprehoda, me je kar naenkrat začelo vse srbeti. Sploh po trebuhu. Dobil sem rdeče izpuščaje. Tanja in Jaka sta me zato v večernih urah odpeljala k veterinarju. Dobil sem nekaj proti alergiji in srbečica je res kmalu popustila, ampak to še ni bilo vse. Ko je veterinar pogledal moj potni list, je ugotovil, da je njegov kuža Jack, tudi jack russel terier,  moj oče. Ane, kako majhen je ta svet.

Tako so minevali meseci in leta. Dopoldneve sem bil med tednom večinoma sam, ker sta bila Lan in Tanja v šoli, Jaka pa v službi. Takrat je zame skrbela babi, ki me večkrat spustila na travnik, da se opravil potrebo. Ko je bila ura dve, pa sem že komaj čakal, da se Lan in Tanja vrneta iz šole. Vikendi pa so bili rezervirani za tek. Jaka in jaz sva rada tekla po okoliških hribih. Tudi 15 km sem pretekel naenkrat, in to brez težav. Ko sva prišla domov je Jaka počival, jaz pa sem bil še kar poln  energije in sem želel, da bi mi kdo metal še žogico. Igre se nisem nikoli naveličal.

Ko sva se v času spomladanske karantene z Jakom odpravila na tek, pa si je Jaka zvil gleženj. Komaj sva prišla do doma. V naslednjih dneh je Jaka veliko počival, jaz pa sem izgubil ves apetit. Ker sem nekaj dni zavračal hrano, dobil pa sem tudi vročino, je Tanja poklicala našega veterinarja Jerneja. Natančno me je pregledal, mi dal neka zdravila in rekel, da bom v nekaj dneh zagotovo ok. A to se ni zgodilo. Ker po treh dneh nisem bil nič boljši, je predlagal pregled v Ljubljani. Tja nisem hodil rad. Saj veste, spomini na prometno nesrečo pa to. Sprejela me je prijazna veterinarka Barbara. Vzela mi je kri, poslušala srce idr. Predlagala je tudi, da bi mi opravili CT preiskavo. Dan po tem smo dobili izvide in diagnozo. Limfom. Kaj pa je zdaj to? Tega pa ne poznam. Moje celo krdelo je kar naenkrat postala zaskrbljeno. Zelo zaskrbljeno. Zdelo se mi je, da mora biti zadeva kar resna. Videl sem tudi, da je bila Tanja velikokrat objokana. Potem je postalo hudo tudi meni. Povedali so mi, da bom moral hoditi v Ljubljano vsak teden po zdravila. Dobil sem tudi novo veterinarko. Mlado in zelo prijazno Nino. Bila mi je všeč, čeprav ji tega nisem znal pokazati. Včasih sem tudi malo zarenčal nanjo, ker mi je jemala kri in mi z injekcijo dajala zdravila. To mi sploh ni bilo všeč. Ampak, kar je treba ni težko. Povedali so mi, da bom zaradi zdravil lahko dobil drisko, da mi bo slabo, da bom bruhal… a nič od tega se ni zgodilo prav pogosto. Občasna driska, slabost kakšen dan, to pa je bilo tudi vse. Edini večji problem je bilo vnetje mehurja, ki se je zgodilo ravno na dan odhoda na dopust v Kranjsko Goro. Lulal sem ves čas… čepel po nekaj minut skupaj… vstajal ponoči na 2 uri… je to pa je bilo zoprno. Trajalo je skoraj 8 tednov. Res sem bil že neprespan. Da o Tanji in Jaki sploh ne govorim. Res sta letela na glavo.

Kot da moje življenje še ni bilo dovolj stresno, pa se mi je zgodilo še nekaj. Prvi šolski dan sem opazil, kako stric Marko sprehaja majhnega ščeneta. To mi sploh ni bilo všeč in tudi glasno sem pokazal, da mi to ni všeč. Mislil sem, da si ga je samo »sposodil«. A glej ga zlomka. Videl sem ga tudi naslednji dan. Takoj ko sem ga zagledal sem začel bruhati, dobil sem tudi vročino. Tanja je predvidevala, da je to zaradi tega, ker sem ob dopoldnevih spet ostal sam doma. Vedela pa je tudi, da mi novi vsiljivec ni nič kaj po godu. Moje bruhanje pa se je kar stopnjevalo. Iz sobote na nedeljo pa so bolečine postale neznosne. Sedel sem na postelji v spalnici in glasno jokal, stokal in na trenutke že kar tulil. Tanja in Jaka sta se odločila, da me bosta kar takoj odpeljala na kliniko v Ljubljano. Tam sem dobil injekcijo proti bolečinam in navodilo, da se moram v ponedeljek zjutraj ponovno oglasiti na kliniki. V nedeljo zvečer sem se spet počutil grozno slabo. Pot v Ljubljano smo ponovili. V ponedeljek pa je sledil temeljit pregled pri prijazni veterinarki Darji.  Natančno me je pregledala, a izvidi niso pokazali nič posebnega, samo moja kri je bila res slaba. Visoke vrednosti levkocitov so kazale na vnetje v telesu. Ampak kje? Spet so opravili rentgen pljuč pa CT slikanje. Vzroka niso našli. Potem pa je ostala samo še ena možnost. Kaj pa če je vnetje v glavi? Sledil je odvzem likvorja in glej ga zlomka. Imel sem bakterijski meningitis. Še to. Nekaj dni sem zato preživel v hospitalu, kjer je zame skrbela veterinarka Sara. Nje sem se pa spomnil, saj je bila ona tista, ki me je zdravila po nesrečnem srečanju z avtomobilom. Po nekaj dneh hospitalizacije sem se vrnil domov. Doma so me res crkljali, mi kuhali hrano, ki jo imam rad, predvsem pa so mi omogočili, da sem veliko počival. Stanje se mi je začelo počasi izboljševati. Po dobrem mesecu pa spet šok. Vnetje se je spet pojavilo. Sledila je nova punkcija likvorja, kupi zdravil in končno mi je šlo na bolje. Do sedaj ste verjetno že ugotovili, da verjetno nisem rojen pod srečno zvezdo. In kot da to še ni bilo dovolj, se je moja bolezen,  mesec in pol po končani kemoterapiji spet ponovila. Temu je spet sledil posvet z mojo Nino. Predlagala je kemoterapijo, ki bi jo ponovili vsake tri tedne. Takoj po prvem odmerku sem se res počutil dobro, temu je sledil še drugi odmerek. Moja krvna slika in jetrni testi so bili res odlični. Pred tretjo kemoterapijo pa se je zapletlo. Vročina, izguba energije in apetita…

Bolezen je sedaj že tako močno napredovala, da sem tudi jaz na trenutke že kar obupal. Res ne zmorem več. Nimam apetita, težko hodim, težko diham, igrače me ne zanimajo več…Kljub temu, da imam moje krdelo neizmerno rad, je  bolezen močnejša. Tanja in Jaka sta se zato  odločila, da je bilo bolečine dovolj. Želela sta, da za moje dobro, odidem za mavrico.

Drage veterinarke. Nina, Nataša, Darja, Urška, Barbara, Sara idr. Hvala vam. Bile ste zlate. Res ste se maksimalno potrudile zame. Zahvaljujoč vam, sem s svojo družino preživel še 9 mesecev. Nikoli vas ne bom pozabil.

Tanja, Lan in Jaka. Bili ste najboljša možna družina. Lan. Hvala ti za vse lepe trenutke, za vse igre, crkljanje in ostalo. Jaka. Hvala za vse tekaške podvige, ki jih res ni bilo malo. Nikoli ne bom pozabil najinih tekov na Svibno in potem spuščanja v dolino po moji »bob« stezi. Čista uživancija. Hvala ti, ker sem lahko dneve in dneve počival na kavču skupaj s tabo in se ponoči grel pod tvojo odejo. In Tanja. Nate sem bil res še posebej močno navezan. Pogrešal sem te tudi, če si v kanto odnesla smeti. Bila si tista, ki je zame vedno imela kakšnem priboljšek. Sprehodi s tabo so bili neprecenljivi. Tvoja skrb zame v času bolezni pa je bila izjemna.  Niti enkrat se ni zgodilo, da me ne bi pospremila k zdravniku. Za to sem ti od srca hvaležen. Večno bom ostal tvoj fantiček, ko si me rada klicala. Zdaj bom kot zvezdica na nebu vedno pazil na vas. Vsakič, ko bo Lan gledal zvezde s teleskopom, pa vam bom pomežiknil, da boste vedeli kje sem.

Rad vas imam do Lune in nazaj.
Vaš Odi ❤️

Nadaljujte z branjem